Torta je danes nepogrešljiv element in vrhunec praznovanj in slavij, tudi rojstnega dne in godu.
V slovenskih meščanskih družinah so torto kot praznično jed poznali vsaj že v 19. stoletju. Po preizkušenih receptih so jih najpogosteje pekli po domovih sami, vendar le v določenih družinah, saj so bile sestavine, potrebne za peko torte, drage in pogosto jih je bilo težko dobiti. Zato so še v 60-ih letih 20. stoletja slavljencu v manj premožnih družinah spekli preprostejše pecivo (različne biskvite, »štrudelj«, buhtlje). O prestižni vlogi in pomenu torte v meščanskih družinah govori tudi anekdota o pozabljivem fotografu, ki je prišel ovekovečit otroke znanega Novomeščana s torto, pri tem pa je pozabil na aparatu sneti pokrovček. Ko se je čez nekaj časa vrnil, da bi postopek ponovili, torte ni bilo več, ker »so jo otroci v tem kratkem času že skoraj zmazali.«
Tako kot so bila sedemdeseta leta prelomno obdobje za uveljavitev praznovanja rojstnih dni ter obdarovanja, je tudi torta postala rojstnodnevni simbol. Prej privilegirana jed premožnejših je postala pričakovana slaščica na zabavi za rojstni dan. V Novem mestu je bila že pred drugo svetovno vojno slaščičarna, ki jo je vodil Viktor Kastelic. Pekli so predvsem drobno pecivo, kremne rezine, indijančke, »orehovčke« in tudi torte. Vse pecivo so prodajali v prodajalni, ki je bila v Škobernetovi hiši na novomeških vratih (Dokl, Murn, 1996).
Kastelčevo slaščičarno je kasneje prevzel Karel Lenardič, ki jo je vodil do upokojitve okoli leta 1970, nato pa jo je zaprl, saj ni imel dediča, ki bi nadaljeval njegovo slaščičarsko tradicijo. »To je bla slaščičarna in pol. Imeli so odličen borovničev sladoled, okusne torte in kremšnite. Mi smo bli sosedje, Lenardičeva gospa je bila veliko pri nas. Zmeraj nam je dala sladoled, ki je ostal, včasih tud košček kakšnega peciva.« Do sredine devetdesetih let je bila potem v mestu samo ena slaščičarna. Stala je na Glavnem trgu in zaradi dejstva, da je bila dolgo časa edina v mestu, jo Novomeščani imenujemo kar Slaščičarna in ni k temu potrebna nobena razlaga, za katero slaščičarno gre. Omenjeno slaščičarno so najprej upravljale Dolenjske pekarne, po letu 1970 pa Srednja šola za gostinstvo in turizem. Prodaja tort se je povečala v sedemdesetih letih tudi zaradi izboljšanja življenjskega standarda in dejstva, da je »bila kupljena torta lepo okrašena in tako si si tudi prihranil čas za pripravo.« Danes so v Novem mestu štiri slaščičarne, kjer izdelujejo torte različnih okusov in oblik.
V prvi polovici povojnega obdobja so še vedno prevladovale torte okrogle oblike in čokoladnega okusa, redkeje so pekli (predvsem doma) kavine in kakavove torte. V osemdesetih letih pa so postale priljubljene sadne torte (najbolj pogoste so: jagodna, višnjeva in češnjeva), pa tudi oblike so postale bolj raznolike. Danes sta motiv torte in oblika odvisna od starosti in priložnosti. Otroci si želijo predvsem torte z motivi risanih junakov ali živali, odrasli pa naročajo okrogle torte ali torte v obliki knjige. Obvezni so tudi napisi, ki pa so večinoma podobni (»Vse najboljše za… rojstni dan« ali »…- za rojstni dan).