S spremembami v kuhinji, ki so se v Celju in okolici pričele intenzivneje odvijati sredi 19. stoletja, v ostali regiji pa nekoliko kasneje, se zaradi novih načinov pri pripravi hrane pojavi tudi problem znanja – izučenih kuharic. Novi trendi v gospodarstvu in možnosti vlaganj v trgovino in industrijo so spremenili način življenja najprej v mestnih gospodinjstvih. Meščanke niso bile več pripravljene usposabljati kuharic same, ampak so želele, da potrebna znanja prinesejo že s sabo. Zato se pojavijo zahteve po ustanovitvi gospodinjske šole.
Podobno je bilo z gospodinjskimi pomočnicami. V letu 1882 poizkus celjskih meščank, da bi organizirale gospodinjsko šolo, ni v celoti uspel. Prvi gospodinjski tečaji stečejo na prelomu stoletja, prava gospodinjska šola pa šele leta 1908, vendar ni dolgo delovala. Na tem področju je red naredila šele šolska reforma leta 1926, ki je gospodinjski pouk kot predmet uvedla v meščansko dekliško šolo.
Na podeželju je bilo še slabše. Dekleta so se priprave hrane in drugih gospodinjskih opravil učile od svojih mater, ali pa če so šle delat v mesto kot gospodinjske pomočnice. Kuhanja so se učile tudi kot pomočnice v gostilniških kuhinjah ali pri meščanskih in trških gospodinjah.
Situacija se je nekoliko popravila, ko je Deželna kmetijska šola v Sv. Juriju ob južni železnici leta 1909 začela z gospodinjskimi tečaji za kmečka dekleta. Tečaje so pripravljali tudi drugje (Teharje), saj je bil naval deklet iz kmečkih in delavskih družin izreden. Razen da bi boljše kuhale, je bila to pogosto edina možnost, da se zaposlijo v mestu kot gospodinje ali gospodinjske pomočnice.
V času med obema vojnama je sistem “opismenjevanja” v kuharskih veščinah že normalno deloval, saj je država zahtevala, da imajo vse voditeljice tečajev kuhanja državne izpite in da pred vsakim tečajem predložijo program dela. Po teh normativih je delovala tudi celjska in druge kmečke gospodinjske nadaljevalne šole ter gospodinjski tečaji v regiji.
Osnovne literature za izobraževanje gospodinj je bilo malo. Prvi priročnik v slovenščini smo dobili, ko je S.M. Ludvina Purgaj, predstojnica šolskih sester in voditeljica gospodinjske šole v Ljubljani, leta 1911 napisala prvo knjigo s to tematiko v slovenščini: “Gospodinjstvo – navod za vsa v domačem gospodinjstvu važna dela”, ki je bila večkrat ponatisnjena.
Leta 1935 je izšla knjiga K. Prato, Nauk o gospodinjstvu, ki je mnogim voditeljicam gospodinjskih tečajev predstavljala pomemben učni pripomoček.
K dvigu znanj na področju priprave jedi so pomembno prispevale tudi kuharske knjige. Med najpomembnejšimi, ki je prvič izšla že daljnega leta 1878, je prav gotovo Slovenska kuharica Magdalene Pleiweis, ki jo je kasneje sproti dopolnjevala Felicita Kalinšek. Še danes to delo pri nas velja za eno temeljnih kuharskih knjig. Poleg Slovenske kuharice je bilo od preloma stoletja do druge svetovne vojne napisanih več kuharskih knjig, ki so bile namenjene predvsem nižjim slojem prebivalstva. Nekatere so kasneje večkrat ponatisnili. Gospodinje so se torej izobraževale in postajale kos novim nalogam.