»Na skrajnem obrobju Vzhodnih Alp, na meji Kranjske, Koroške in Štajerske, se razpira gorovje, za katero velja z gorenjske strani ime Grintovci, s štajerske Solčavske planine, a z Ljubljanskega polja in kamniške strani Kamniške planine. Ta visokogorski svet pa je v celoti znanstveno poimenovan Savinjske Alpe ter obsega zgornje porečje Savinje, Kokre in Kamniške Bistrice. Po dolinah teh rek in koritih stranskih pritokov vodijo dostopni k osrednji rajdi te male alpske skupine med Kočno in Ojstrico in na grebenske odcepe, ki z golih kamenitih vrhov prehajajo v planinska in gozdnata predgorja.«
(Vir: Boris Režek, Stene in grebeni: razvoj alpinistike v Savinjskih Alpah, Planinska založba pri Planinski zvezi Slovenije, 1959)
V Kamniških Alpah se je organizirano planinsko delovanje začelo v drugi polovici 19. stoletja. Med prvimi podružnicami Slovenskega planinskega društva sta nastali kamniška in savinjska (1893). (Vir: Marjan Drnovšek, Pozdrav iz slovenskih krajev: dežela in ljudje na starih razglednicah, Mladinska knjiga, 1987, str. 181)
Pomembno vlogo pri planinstvu na tem področju ima Johannes Frischauf, ki je leta 1868 prvič obiskal Kamniško-Savinjske Alpe in jih od tedaj zavzeto raziskoval in pisal o njih. Frischauf je leta 1874 osnoval društvo, ki naj bi v Kamniško-Savinjskih Alpah postavilo koče in skrbelo za izgradnjo cest. (Vir: Kamniško-komendski biografski leksikon , www.leksikon.si)
Prva koča, ki je stala v Kamniških Alpah, je bila prav Frischaufova koča, ki so jo zgradili leta 1875, vendar jo je v času zime med letoma 1887 in 1888 odnesel plaz, njeni ostanki pa so vidni še danes. (Vir: Zbornik Planinskega društva Kamnik: 1893–1993, glavni in odgovorni urednik Aleksander Sarnavsky, Planinsko društvo, 1993, str. 19)
»Vprašajmo se najprej: kje so potrebne planinske koče? Gotovo tam, kjer so visoki, zelo obiskovani vršaci, ki so precej oddaljeni od človeških selišč; potem tam, kjer so važni, visoko ležeči gorski prehodi, ali kjer so važna planinska razpotja in torej ob enem izhodišču raznim turam.« – Planinski vestnik 1895
(Vir: Pozdrav z vrhov: slovensko planinstvo na starih razglednicah: [Stare razglednice iz zbirke Marka Korenčana], 2009, str. 117)
Frischaufove naloge je prevzel Fran Kocbek, ki je poskrbel za gradnjo poti na Kamniško sedlo. Po njem so poimenovali dom na Korošici. Kočo na Kamniškem sedlu je leta 1906 po dolgem prizadevanju postavilo Slovensko planinsko društvo ob podpori kamniške podružnice. (Vir: Marjan Drnovšek, Pozdrav iz slovenskih krajev; dežela in ljudje na starih razglednicah, str. 181)
»In priroda, ki je celota ali skupnost vesolja, je najlepše darilo, najlepši stvor božji. Spoznavati prirodo kot harmonično celoto pa je najbolj mogoče potovalcu po prirodi – turistu. Njemu je dano uživati nje divno krasoto. Turist gleda z visokih gor nedosežene slike, katere je stvarnik razgrnil po površju zemeljskem in po svodu nebeškem.« – Planinski vestnik 1896
(Vir: Pozdrav z vrhov: slovensko planinstvo na starih razglednicah: Stare razglednice iz zbirke Marka Korenčana], 2009, str. 125)
