Zelo priljubljeno shajališče celjskih meščanov so bile kavarne, ki jih v mestu srečamo že v drugi polovici 17. stoletja. Vodnik po Celju in okolici iz leta 1875 omenja v Celju štiri: kavarno Laa v Poštni ulici, kavarno Merkur, Krušičevo kavarno Evropo in kavarno Hausbaum v bližini železniške postaje.
Kasnejši vodnik iz leta 1887 omenja še kavarno
Central poleg magistrata in Prater v bližini
železniške postaje. V obdobju po prvi svetovni vojni nam je znana še kavarna v Celjskem domu.
Vse kavarne v Celju so bile dunajskega tipa. Opremljene so bile z okroglimi marmornatimi mizami, udobnimi stoli, mizami za biljard, šahom in drugimi igrami. Posebno dobro so bile založene s časopisi in z revijami. Zelo pestra je bila tudi ponudba pijač in drobnih prigrizkov. Povsod so postregli s kavo ali čajem, likerji, dobrim vinom, šampanjcem in slaščicami. Po želji je gost lahko dobil tudi dunajski zajtrk.
Ponudba je bila prilagojena zlasti obiskovalcem, ki so pripadali zgornjemu sloju meščanstva: profesorjem, zdravnikom, juristom, trgovcem, večjim obrtnikom in uradnikom. Kavarne so bile posebno polne v času promenade, ko so se srečevale na klepetu tudi ženske in otroci. Zvečer je prihajala moška družba. Odprte so bile običajno do enih ponoči, le kavarna
Hausbaum, kasnejši Union, je bila zaradi bližine železniške postaje odprta vso noč. Zaradi tega je bila primerna za tiste, ki se jim ni ljubilo v posteljo ali pa so imeli »poslovne interese«. Tu so si med drugim hitri zaslužek iskale celjske prostitutke, ki jih je policija sicer preganjala, vendar neuspešno. Vzdržljivost najstarejše obrti pač.
Časopisi so pogosto poročali tudi o kavarniških pretepih, ki so bili pred prvo svetovno vojno predvsem nacionalno obarvani in ker so bile kavarne v mestu praviloma shajališča celjskih Nemcev, so jih Slovenci v letih pred prvo svetovno vojno redkeje obiskovali.
—-
Vir: Tatjana Kač, Vladimir Šlibar, Stare celjske gostilne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2002.
