Johann (Ivan) Mach, po rodu Nemec, se je rodil 16. maja 1805 v Hodkovicah nad Mohelkou (nem. Libenau) na Moravskem. Bil je humanist in učitelj, ki je leta 1858 prišel z družino najprej v Novo mesto, nato pa je leta 1862 kupil graščino Slatnik v vasi Veliki Slatnik pri Novem mestu. V gozdovih od Slatnika proti Šentjerneju je gojil metulja sviloprejko jamamaj. O tem metulju, ki se je razširil po vsem novomeškem okraju, je napisal brošuro v nemškem jeziku. Tudi pisatelj Janez Trdina ga večkrat omenja v svojih delih. Umrl je 8. decembra 1879 na Velikem Slatniku pri Novem mestu.
Ernst Mach, sin Johanna Macha, se je rodil 18. februarja 1838 v Turasu na Moravskem. Ko je bil star dvajset let, se je njegova družina preselila z Moravske v Novo mesto oz. na Dolenjsko, kjer je Ernst pogosto preživljal počitnice in snoval svoje poskuse.
Po končani gimnaziji se je vpisal na dunajsko univerzo in tam študiral matematiko, fiziko in filozofijo. Doktoriral je iz fizike z disertacijo o razelektrenju in indukciji ter predaval na več univerzah. Leta 1864 je postal profesor matematike v Gradcu, leta 1866 še profesor fizike, leta 1867 pa je postal profesor eksperimentalne fizike v Pragi. Raziskoval je gibanje teles v zraku, posebno pozornost je namenil potovanju topovskih izstrelkov skozi zrak in dvojnemu poku. Na Reki v tovarni torpedov je prvi preučil nadzvočno gibanje. S svojimi poskusi je dokazal, da sta bila vzrok neznosnih bojnih ran hitrost izstrelka in oblika zrna, ter pojasnil, da se pok izstrelka sliši dvakrat zaradi preboja zvočnega zidu. Poznana sta Machovo število, pomembno na področjih aerodinamike in hidrodinamike, ter Machovo načelo iz leta 1893 s področja zaznavanja s čutili.
Ernst Mach je bil na dunajski univerzi vzornik 40 let mlajšemu fiziku Albertu Einsteinu, bil pa je tudi sodobnik velikega slovenskega znanstvenika Jožefa Stefana.
Leta 1873 je objavil knjigo o Dopplerjevih optično-akustičnih poskusih. Skupaj s Petrom Salcherjem je v glasilu dunajske akademije v letih od 1887 do 1890 objavil fotografije nadzvočnih balističnih poskusov po slatniških načrtih.
Zaradi bolezni je moral Mach opustiti profesuro na dunajski univerzi. Po upokojitvi je predaval in objavljal strokovne članke. Do konca življenja je obdržal stik z Dolenjsko in rad pomagal Dolenjcem, mdr. tudi novomeškemu gimnazijskemu profesorju Mihaelu Markiču.
Umrl je 19. februarja 1916 v Haaru blizu Münchna v Nemčiji.
Po Machovi družini se imenujeta vzpetina Machov hrib ter Machova učna pot v okolici Velikega Slatnika. Poznavanje pomembnega svetovnega znanstvenika Ernsta Macha je med tukajšnjimi ljudmi zelo skromno. Številni udeleženci učne poti so bili prepričani, da se hrib imenuje po mahu, saj je gozd poraščen z bogato odejo mahu, pa tudi na zemljevidu je zapisan kot Mahov namesto Machov hrib.