Reformacija je na Slovenskem ostala približno polstoletna epizoda, ki je na književnem področju bogato obrodila ter spodbudila moralno prenovo tudi znotraj slovenske rimokatoliške Cerkve, na področju ljudskih pobožnosti pa ni pustila opaznejših ali trajnejših sledov. Vojaški spopadi med protestanti in katoliki so v drugi polovici 16. stoletja sicer znatno omejili romanja na daljše poti, še posebej v nemške dežele, zato pa so cvetela romanja doma in vzporedno s tem tudi gradnja novih romarskih cerkva.
Podatki govorijo, da je bilo v 17. stoletju samo na Slovenskem znanih okoli 1000 romarskih cerkva in kapel, kar priča o izjemni priljubljenosti te ljudske pobožnosti, na drugi strani pa tudi o uspešni rekatolizaciji našega prostora. Božje poti so slovele tako po različnih relikvijah in učinkih kot po pomembnosti. Baročni romar 17. stoletja se je od srednjeveškega razlikoval tudi po tem, da ni več iskal samo posmrtnega zveličanja kot plačila za svoje Bogu všečno življenje, ampak je raje prosil za konkretno pomoč že na tem svetu. Ljudje so se običajno že doma zaobljubili določenemu svetniku in če so bili uslišani, so poromali k njegovemu oltarju ali cerkvi z določenim votivnim darom – dragocenim predmetom, podobo ali vsaj voščeno svečo. V razmerah, ko so postali odnosi med verniki in njihovimi božjimi priprošnjiki bolj »osebni in življenjsko praktični«, je nastala potreba po množici takšnih romarskih središč, ki bi bila dosegljiva v enem dnevu oziroma vsaj v nekaj dneh. Romarji v novih okoliščinah svojih darov niso več nosili v oddaljene kraje, ampak so jih večinoma puščali v cerkvah znotraj svojih škofij, zato je postala zelo zainteresirana za ustanavljanje novih romarskih poti tudi domača duhovščina. Romarski centri so s prodajo romarskih in zdravilnih podobic, medaljonov za polaganje na obolela mesta, kovancev, medalj, kopij milostnih podob, relikvij, rožnih vencev itd. razvili pravo romarsko industrijo, naš obalpski prostor pa se je preobrazil v sakralno pokrajino. Baročno živost duhovnega življenja so prav gotovo spodbujale tudi človeške stiske. Evropo so namreč pustošile verske vojne, turški vpadi, epidemije lakote in nalezljivih bolezni in brez vere v čudeže ter očitno božjo pomoč že na tem svetu bi bilo ljudem veliko težje preživeti.
