Dvakrat je bil Ivan Knez izvoljen za člana v Trgovsko in obrtniško zbornico. Prvič leta 1884, drugič pa leta 1903. S svojim strokovnim znanjem, iniciativnostjo in preudarnostjo si je pridobil tolikšen ugled in spoštovanje, da ga je zbornica leta 1911 izvolila za svojega predsednika.
Na čelu te najpomembnejše gospodarske korporacije je ostal do svoje prezgodnje smrti. To je bilo silno težavno obdobje prve svetovne vojne in povojnih negotovih razmer, ki je zahtevalo na tem izpostavljenem položaju celega moža.
Pisci nekrologov ob njegovi smrti so zapisali, da je ob podpori spretnih in sposobnih sodelavcev vešče znal prebroditi vse težave vojnih in povojnih razmer ter ohraniti Trgovski zbornici v javnem življenju najuglednejšo pozicijo in eno prvih, pogosto najodločilnejših vlog. Predsednik zbornice je ostal tudi potem, ko so njen delokrog razširili na vso Slovenijo. Tudi to je dokazovalo, kako spoštovan in cenjen je bil Knez povsod, kjer so živeli Slovenci. Bil je tudi član uprave dolenjskih železnic, od l. 1908 do 1912 pa podpredsednik Kmetijske družbe. Od l. 1914 do leta 1917 je bil načelnik »Trgovskega in bolniškega podpornega društva«.
Ko je leta 1908 prišel gremij ljubljanskih trgovcev v slovenske roke, je Knez zasedel predsedniško funkcijo tudi v njem in jo opravljal dve leti. Posebno zaslugo si je pridobil z ustanovitvijo slovenske gremijalne šole. S to šolo je najbolj nazorno pokazal, kako je treba z delom izrabiti septembrske dogodke (1908) in z dobrim organiziranjem pripraviti prostor za emancipacijo slovenskega gospodarstva.
Knez se je odlično izkazal tudi pri razvijanju in dvigu slovenske industrije. Sam je bil izkušen industrialec, saj je ustanovil veliko tovarno za opeko, valjčni mlin na Beričevem, preuredil in izpopolnil je tovarno za kis. Poklican je bil, da zavzame v slovenski industriji vodilno mesto. Ko je bila l. 1919. ustanovljena Zveza slovenskih industrijcev, je postal Ivan Knez njen podpredsednik in kmalu nato postal tudi predsednik Zveze mlinov. Ko se je osnoval Konzorcij ljubljanskega vzorčnega velesejma, je stopil tudi na čelo tega podjetja in si pridobil za to precej pomembno gospodarsko podjetje neprecenljive zasluge, ki so jih priznavale tudi najvišje oblasti. To so pokazale tako, da so Knezu podelili odlikovanje sv. Save 3. razreda.
Knez je bil tudi med ustanovitelji Zveze slovenskih zadrug, ki ji je predsedoval med letoma 1911 in 1920, ter Ljubljanske kreditne banke, katere podpredsednik je bil med letoma 1908 in 1915. Podpredsednik «Jadranske» oziroma Jadransko-podunavske banke je bil od l. 1921, od nastanka prve Jugoslavije pa tudi cenzor Narodne banke. Ko so v Ljubljani ustanovili elektno borzo, je bil izvoljen tudi za njenega podpredsednika. Leta 1920 je bil preosnovan Kreditni zavod za trgovino in obrt v Ljubljani. Tudi tu je prevzel vodilno funkcijo in pod njegovim krmilom se je ta banka razvila v enega najodličnejših in solidnejših denarnih institutov. Opravljal je še funkcije člana upravnega sveta Združenih papirnic Vevče, Goričane in Medvode, predsednika Kreditnega zavoda za trgovino in industrijo, člana uprave Jadranske-Podunavske banke v Ljubljani, Strojnih tovarn in livarn. Bil je predsednik in ustanovitelj Združenih opekarn, direktor podjetij J. Knez in Jos. Vodnika dediči.
Nadvse pomemben je bil Knezov prispevek za dvig slovenskega denarništva. Tu je potrebno zlasti omeniti Kmetsko posojilnico ljubljanske okolice, ki se je pod njegovim spretnim vodstvom razvila v enega naših prvih denarnih zavodov, ki je bil čisto slovenski in ki ni doživel nobene krize. Ivan Knez mu je predsedoval dvaintrideset let. Pod njegovim spretnim vodstvom se je posojilnica razvila v enega naših največjih in najsolidnejših denarnih zavodov.