Začetki knjižničarstva v Domžalah segajo v leto 1904. Takrat sta bili ustanovljeni kar dve knjižnici: knjižnica, ki jo je ustanovila skupina dijakov, in knjižnica Katoliškega izobraževalnega in podpornega društva.
Prvo knjižnico je 8. septembra 1904 ustanovilo takratno dijaštvo v Domžalah. Njen namen je bil, da bi s širjenjem slovenskih knjig napeljevali ljudi k branju in s tem tudi k večji izobrazbi. Ustanovitelji knjižnice so bili Avgust Trojanšek, Franc Breceljnik, Ivan Kralj in Ivan Kecelj. Knjižnica je bila najprej pri Antonu Juvanu v Zgornjih Domžalah št. 35 (po domače pri Gorjupu), ki je bil tudi knjižničar. Umrl je 14. aprila 1910. Ko so dijaki doštudirali in se zaposlili, je knjižnica prenehala z delovanjem.
Druga knjižnica je zaživela po prihodu beneficiata Franca Bernika v Domžale in po preoblikovanju Katoliškega izobraževalnega in podpornega društva v Domžalah leta 1904. Knjižnica je imela 452 vezanih knjig, ki so jih člani in članice pridno prebirali. Prva svetovna vojna je prizadela tudi društveno knjižnico. Že prej precej poškodovane knjige so največ brali slovenski vojaki, ki so bili nastanjeni v Društvenem domu Domžale, kjer je imela svoje prostore tudi knjižnica. Veliko knjig iz Društvenega doma Domžale je bilo uničenih. Zaradi draginje si je knjižnica po vojni le počasi opomogla.
Šele proti koncu leta 1922 je knjižnica zopet imela več kot 300 knjig. Prebranih knjig je bilo precej manj kot pred vojno, ker so vpeljali po en dinar izposojnine, da bi s tem knjižnica dobila svoje dohodke in tako možnost za širitev. Knjižnico so leta 1940 premestili v kaplanijo. Odprta je bila ob nedeljah in praznikih. Za izposojo knjig so skrbeli člani Fantovskega odseka Domžale. Okupator je knjižnico povsem uničil.
