Knjižničarstvo na območju Stožic in Ježice ima dolgoletno tradicijo. Pred 2. svetovno vojno sta na Ježici obstajali Orlovska in Sokolska knjižnica. Orlovska knjižnica je bila ustanovljena prej in je delovala v Prosvetnem domu na Ježici poleg župnišča. Leta 1938 so odprli društveno čitalnico, v kateri so ponujali raznovrstne časopise in revije. Leta 1934 je v Stožicah dobila prostore še Sokolska knjižnica, ki jo je uredil Ciril Ramovž. Po razpadu stare Jugoslavije je članom Vzajemnosti (prej Svobode), Sokolom in Orlom pred zaplenitvijo uspelo poskriti prapore, glasbene instrumente, knjige in druge pripomočke.
Z ustanovitvijo vaških straž med drugo svetovno vojno so Italijani s pomočjo domačinov začeli iskati društveno lastnino. Po koncu vojne so leta 1945 ostanke obeh knjižnic združili in odprli Ljudsko knjižnico na Ježici. Ta je leta 1951 štela 2562 knjig in je bila najstarejša knjižnica na bežigrajskem področju. Najprej je delovala v bivši občinski hiši na Ježici na sedanji Dunajski cesti 224, od leta 1947 dalje pa v obnovljenem Prosvetnem domu na Ježici. Pionirja med knjižničarji sta bila Franc in Draga Čamernik, pozneje pa sta delo prevzela zakonca Rožman. V naslednjih letih so za vse kulturne dejavnosti iskali prostor čim bliže takratni Titovi, danes Dunajski cesti.
Rešitev težave se je pokazala v zamenjavi prostorov med telovadnim društvom Partizan, ki je imelo telovadnico v bivšem Sokolskem domu v Stožicah, in Prosvetnim domom na Ježici. Tako je v stavbi bivšega Sokolskega doma našla prostor tudi knjižnica. Od leta 1961 dalje je tu delovala kot Knjižnica DPD Svoboda Stožice–Ježica. Leta 1969 so zaradi širitve ceste Sokolski dom porušili. Knjižnica se je preselila na takratno Titovo cesto 201, v klubske prostore Krajevne skupnosti Posavje kot podružnica Ljudske knjižnice Bežigrad.
V drugi polovici leta 1966 je bila knjižna zbirka na novo popisana in strokovno urejena po sodobnih zahtevah. Ob koncu leta 1980 je sledila naslednja selitev knjižnice. Leta 1981 so namreč Buzzolinijevo hišo na Titovi cesti 201 zaradi gradnje severne ljubljanske obvoznice porušili. Knjižnica se je selila v barako ob obvoznici. Maja leta 1982 se je knjižnica preselila v nove prostore na Bratovševi ploščadi 32. Lokacija je bila za večino prebivalcev ugodna in so knjižnico radi in v velikem številu obiskovali, žal pa so prostorske razmere onemogočale kulturno delo z bralci. Knjižnica na Bratovševi ploščadi je bila zato v letih 1990 in 1991 zaprta.
V decembru 1991 je sledila zadnja selitev knjižnice in sicer v del vrtca na Glinškovi ploščadi 11 a. Uradno odprtje knjižnice je bilo 14. januarja 1992. Območje ki ga pokriva knjižnica, zajema Stožice, Ježico, Savlje, Kleče, Malo vas in mestno območje severno od Turnerjeve in Kadilnikove ulice. Knjižnica je sicer na obrobnem, nekoliko odmaknjenem delu naselij Glinškova in Bratovševa ploščad, toda z dejavnostmi, strokovnostjo in prijaznim odnosom se trudi privabiti čimveč obiskovalcev. Posebnost v ponudbi knjižnice je v razstavni dejavnosti, še posebej predstavljajo pomen knjižne ilustracije. Poleg tega v zadnjih letih predstavljajo lutkovna gledališča: njihove predstavitve se zaključijo z lutkovno predstavo ali ustvarjalno delavnico.
