Knjižnico grofa Francesca Grisonija hrani Oddelek za domoznanstvo in knjižno dediščino Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper in je edina ohranjena osebna knjižnica v Kopru ter Istri z izvirnimi, posebej zanjo izdelanimi omarami. Status posebne zbirke in ločeno postavitev je imela tako v nekdanji italijanski Mestni knjižnici (Biblioteca comunale, 1946−1951) kot poznejši slovenski Mestni knjižnici (1951−1955) in njeni naslednici Študijski knjižnici (1956−1975), torej tudi v času, ko so knjižnične fonde razdruževali in postavljali v redne zbirke, kar se je izkazalo kot modra odločitev tedanjih knjižničarjev.
Grisonijeva knjižnica je prišla v današnjo koprsko knjižnico leta 1952. Sprva je bila v tedanji čitalnici v prvem nadstropju, pozneje so jo zaradi obnovitvenih del prestavili v drugo krilo v istem nadstropju, ko pa se je dejavnost knjižnice razširila še v drugo nadstropje palače, so jo premestili v tedanje prostore za obdelavo knjižnega gradiva oziroma današnjo čitalnico Oddelka za domoznanstvo in knjižno dediščino, kjer je še vedno.
Knjige iz Grisonijeve knjižnice so v treh dvojnih lesenih omarah iz jelovine, ki so prevlečene z orehovim furnirjem in zastekljene z ročno vlečenim steklom. Razvrščene so po tematskih sklopih, ki so označeni na prvotnih ročno napisanih nalepkah. Delijo se na dva večja sklopa, in sicer na italijanske in francoske, med njima so latinski klasiki. Italijanske knjige so po tematiki razdeljene v treh omarah: Storia, Letteratura, Poesia in Scienze ed Arti, zadnji sklop vključuje podenoto Agricoltura. Tudi francoske knjige so razporejene enako: Histoires, Littérature, Poésie in Arts et Sciences s podenoto Agriculture.
Grisonijeva knjižnica obsega 3.288 zvezkov, 748 knjižnih naslovov in 675 zvezkov serijskih publikacij ter periodike. Statistika v enotah: Storia − 918; Histoires − 874; Letteratura e Poesia − 582; Litterature − 301; Arti e Scienze − 321; Arts et Sciences − 166; Classici Latini − 126. V italijanščini je 1821 enot (56 % zbirke), v francoščini 1341 enot (41 % zbirke), v latinščini pa 126 enot (3 % zbirke). Vseh zgodovinskih del (v italijanščini in francoščini) je 1792 (54 % zbirke), del s področja književnosti je 883 (26 % zbirke), s področja znanosti in umetnosti pa 487 (14 % zbirke). Ena sama knjiga je v nemščini. Edini rokopis v obliki zvezka je načrt za Grisonijevo vilo v Dajli iz leta 1798.
Po letnicah izida so v knjižnici dela datirana med 16. in 20. stoletjem. Le tri so iz šestnajstega in tri iz 20. stoletja, sicer pa je 54 naslovov iz sedemnajstega, 121 iz osemnajstega in 567 iz devetnajstega stoletja. Za časa Grisonijevega življenja (1772−1841) je knjižnica narasla za 607 naslovov, kar je 81 % vseh. V obdobju največjega prirasta knjižnice med letoma 1795 in 1837, ko se je vsako leto povečala vsaj za en naslov, je število knjig naraslo na 559 naslovov ali 75 % celotne knjižnice, na vrhuncu leta 1826 pa skoraj za štirideset. To potrjuje domnevo, da je to knjižnico v resnici postavil Francesco Grisoni. Starejše knjige, ki so izšle do leta 1772 oziroma 1794 (113−160 naslovov ali 15−21 % knjižnice), so verjetno pripadale Grisonijevim prednikom, zato je knjižnica osebna in hkrati družinska. Privzgojeno ljubezen do knjig je grof Grisoni negoval celih 43 let, vse do nenadne smrti sina in naslednika Santa Raimonda Pompea leta 1833, ko se je skrb za lastno knjižnico opazno zmanjšala, istega leta je knjižnico obogatil z enim samim naslovom, do konca življenja pa samo še z osemnajstimi (2,5 % knjižnice).
Na podlagi teh podatkov lahko Grisonijevo knjižnico označimo za dvojezično, saj sta italijanski in francoski del dokaj uravnotežena tako po številu omar kot knjižnih naslovih. V njej pa bi zaman iskali dela v slovanskih jezikih, nemščini (en sam naslov) ali angleščini. Tematsko prevladujeta zgodovina, ki predstavlja nekaj več kot polovico knjižnice, in književnost, ki obsega dobro četrtino, skupaj torej štiri petine zbirke. Knjižnica je kljub enciklopedičnemu tematskemu razponu predvsem humanistično naravnana.
Knjižnici dajejo enovit videz polovične oziroma, natančneje, polusnjene vezave (pribl. 1700 enot) s prehoda iz 18. v 19. stoletje, ko so v času porajajoče se industrializacije v želji po cenejših knjižnih izdajah začeli izdelovati platnice v kombinaciji usnja in kartona, pri čemur so usnje uporabili za hrbet, trde kartonaste platnice pa so okraševali z različnimi barvnimi učinki. Usnjeni, ravni in z raznobarvnimi nalepkami opremljenimi hrbti dajejo vtis bogatih knjižnih izdaj in imajo močan estetski učinek. Manjši del knjig s prehoda iz 18. v 19. stoletje je v skromnejših papirnih vezavah (pribl. 500 knjig). Starejše knjige, iz šestnajstega in sedemnajstega stoletja (pribl. 60 enot) so večinoma vezane v pergament, knjige iz osemnajstega stoletja pa so najpogosteje kartonaste (pribl. 300 enot). Periodika (pribl. 700 enot) je broširana.
Za razliko od drugih osebnih in zasebnih knjižnic, ki so se stopile z zbirkami zasebnih zbirateljev ali javnih knjižnic, je ta med drugim preživela zato, ker je grof Francesco Grisoni v oporoki s finančnimi in pravnimi sredstvi zagotovil njen obstoj tudi po svoji smrti. Zaradi svoje celovitosti in odlične ohranjenosti uživa knjižnica grofa Grisonija, med podobnimi knjižnicami v Sloveniji, status prave kulturne dediščine.
