Konjeniški klub Grosuplje združuje rejce in lastnike konj.
Konjeniški klub Grosuplje je nastal leta 1956. Prvipredsednik je bil Jože Križman. Bil je žrebčar. Po vojni je bilo malo konj zadelo in vzrejo, pa je država v Grosuplje poslala dva žrebca za oplojevanjekobil. Da bi se konjereja dvignila, so na vsako področje dali nekaj konj inkobil. Konje so pripeljali kot pomoč tudi iz Amerike z ladjami. Bili so totežki konji tudi do 1000 kg. Imenovali so jih ‘unre’ (tako kot pakete s hrano inobleko), čeprav so bili pasme ‘shire’. Podkoritnikova, žena krajevnegazdravnika, je Križmana prepričala, da je vzel tiste državne žrebce, ker jihnihče ni hotel. Eden je bil lipicanec, Edo, tak lažji, eden je bil pa težji.Sam je imel pasmo norik, po dva žrebca je imel zmeraj.
To je bila osnova za ustanovitev Konjeniškega klubaGrosuplje. Že 1957. leta so imeli dirkena travniku, kjer je danes OŠ Brinje. Dirke so bile poleti. Ljudje so prišligledat od blizu in daleč. Tekmovali so kasači, imeli pa so tudi kmečke galopskedirke in dirke s kmečkimi vprežnimi vozovi ter preskakovanje ovir. Dirke soponovili še leta 1958 in 1959. Konjeniški klub Grosuplje je bil sekcija TVDPartizana Grosuplje in član Konjeniške zveze Slovenije.
Poleg dirk so se člani Konjeniškega kluba Grosupljeudeleževali tudi gasilskih, prvomajskih parad, Titovo štafeto so nesli odŠmarja do Višnje Gore. Tudi na pogrebih svojih članov so jahali ob krsti po dvain dva in se potem pred cerkvijo postavili v špalir. Še danes pridejo na pogrebsvojih članov in se postavijo v špalir ob robu pokopališča.
Delovali so ves čas, le od leta 1960 do 1975 je Konjeniški klubbolj miroval. Tedaj se je na konje gledalo kot na zavoro za kmetijstvo. Vendar sose družili, jahali na paradah, shodih, pogrebih svojih članov, večjihkonjeniških prireditev pa ni bilo.
Leta 1977 konjeniški klub oživi. Lojze Potočnik in BojanHabjan sta skupaj kupila kasaško kobilo Lakro in začela tekmovati. Potem so sepridružili še drugi: Rebolj, Dolinšek, Habjan, Peter Zadel iz Radohove vasi,Alojz Pajk z Vira pri Stični. Udeležili so se dirk v Radohovi vasi 1979. leta.Potem so dobra tri leta (1980-83) trenirali in prirejali dirke v Prapročah,pod Adamičevino. Uredili so si 800 m dolgo stezo, jarke so zasuli, poravnaliteren in progo vsako leto utrjevali, nasipali pesek, da je bila že kar dobrasteza. Vendar niso imeli podpore pri vodstvu kmetijske zadruge, ki je bilalastnica zemljišča, pa so jim nekejeseni kar odorali del proge. Dirk niso več prirejali, preselili so se v Brezjein tam naredili novo stezo, enkrat na teden pa so hodili trenirat v Ljubljano.To je povečalo stroške. Morali so se včlaniti še v ljubljanski konjeniški klub,da so lahko uporabljali stezo.
Vmes so nekateri tudi tekmovali, ne samo po domačih hipodromih,tudi po Jugoslaviji, v Subotici, Beogradu in tudi zmagovali so. Za leto 1982 jebil Konjeniški klub Grosuplje razglašen za tretji najboljši kasaški klub vSloveniji po rezultatih, boljša sta bile le ljubljanski in ljutomerski, kiimata daljšo tradicijo.
Po letu 1990 so le še najvztrajnejši tekmovali: Habjan,Dolinšek, Pajk, Zadel, ostali so prenehali. Da bi nekako rešili konjeniškiklub, so se začeli ukvarjati z rekreativnim jahanjem, s skromno galopsko dirkoin lovom na lisico. Organizirajo tudi pustovanja, pri sprevodu dedka Mraza sosodelovali, vozili so Miklavža.
Predstavniki kluba delujejo v organih upravljanja Konjeniškezveze Slovenije, Treking zveze Slovenije, Združenja rejcev lipicanca Slovenijein slovenske toplokrvne pasme, Združenju sodnikov, v športnih, kulturnih indrugih organizacijah v občini, regiji in državi. Za svoje delo so člani dobilištevilna odlikovanja, kot so Bloudkova plaketa za dolgoletno delo na področjušporta in mnoge druge za uspešne rejske in tekmovalne dosežke.
V posameznih obdobjih svojega delovanja je imel klub tudipreko 100 članov. Pokrival je namreč območje velikega dela Dolenjske inljubljansko območje. Ob širjenju konjeništva so se ustanavljali klubi v VišnjiGori, Radohovi vasi in drugod, tako da sedaj Konjeniški klub Grosuplje pokrivapredvsem območje grosupeljske občine.
Člani gojijo preko 80 konj, pretežno športnih pasem, ki jihuporabljajo za tekmovanja v kasaštvu, vožnji vpreg, preskakovanju ovir indresuri. Velika večina članov pa konje uporablja v rekreativne namene.