Konjeniški klub Grosuplje je organiziral konjske dirke na travniku v Brinju.
Že 1957. leta so imeli dirke na Drobničevem travniku, kjer je danes OŠ Brinje. V nedeljo po maši so trenirali. Da ni bilo treba delati odra, so kar voz z veliko ‘dero’ pripeljali. Celo ozvočenje so že imeli. Ljudje so sedeli kar po Brinjskem hribu nad cesto in imeli so lep pogled na progo. Nekaj denarja so dobili od vstopnine, kaj dosti pa se ni nabralo. Država ni denarno podpirala klubov.
Dirke so bile poleti. Ljudje so prišli gledat od blizu in daleč. Tekmovali so kasači, imeli pa so tudi kmečke galopske dirke in dirke s kmečkimi vprežnimi vozovi ter preskakovanje ovir.
Kasači so se pripeljali kar s sulkyji (kasaškimi vozovi) po cesti, jahači so prijahali. Pod Križmanovim kozolcem je bilo vse polno konj. Ljubljanski konjeniški klub je financirala vojska, zato so že imeli športne konje in lahka športna sedla, pa tudi za dirko so s tovornjakom v Grosuplje pripeljali zapreke. Leš za utrditev steze je od Potočnikove pekarije pripeljal Anton Lukše.
Prišli so tudi tekmovalci iz sosednjih vasi: Lukše (Lazar) iz Hrastja, z Mlačevega Duša in Lužar, kasači Krušič, Hojs, Weiss. Veselje do dirkanja je imel tudi Ivan Kramar iz Šmarja, predvsem rad je sodeloval na galopskih dirkah. Pa Lampret z Gatine je bil vnet za dirke. Jagodičeva – Glažarjeva je jahala Lužarjevo kobilo. Na eni od tekem je celo padla s konja, da so jo v bolnico odpeljali.
Dirke so ponovili še leta 1958 in 1959. Podatki o starejših dirkah so v jugoslovanskem koledarju prireditev. Slovenski arhiv v Ljubljani je pogorel, tako da je več podatkov šele po letu 1970.
Lojze Potočnik (intervju): Kot desetleten fant sem tekmoval v kmečkih galopskih dirkah. Jahal sem domačo kobilo in bil sem spredaj. Ko sem prijahal mimo prehoda, skozi katerega sem prišel na dirke, je kobila odvila s proge ven in pristal sem v Bregu, v potoku. Jokal sem od jeze in razočaranja.
Anton Lekše (intervju): Na galopskih kmečkih dirkah z delovnimi konji sem tudi jaz tekmoval. Te so bile za ljudi tudi najbolj zanimive, saj če je kdo iz vasi tekmoval, so ga prišli vsi vaščani gledat. Bili so to delovni konji, vendar bolj športnega tipa. Konji niso bili dirk vajeni, eden je ven rinil, drugi drugam, pa so se pogosto zapletli. Novakov Jože je imel osle, je pa z njimi prišel na dirke. Kar med dirko se je znašel na progi in je kar tekmoval, seveda izven konkurence.
Tudi zmagoval sem. Dobil sem denarno nagrado, klub je dobil nekaj denarja in ga je razdelil zmagovalcem. Pa malo gostije so naredili. V Prapročah sem bil drugi, za drugo pa ne vem, papirje sem izgubil, drugo sem pa pozabil. Na zadnjo tekmo v Praproče pa nisem šel, ker sem imel druge opravke.
Prva leta je bila konkurenca kar huda. Bilo je veliko konj, ki so dobro tekli in je bilo težko zmagati. Potem pa je bilo konj vse manj.
Je pa pomembno, koliko je konj utrjen. Če je konj vsak dan vprežen, uvožen, tisti bo zdržal cel dan, kolikor boste hoteli. ‘Štalni’ (hlevski) konj pa ne bo zdržal dosti. Dva kroga smo vozili, moji konji so bili vedno v dobri kondiciji.
