V letu 1946 sta pomladni utrip celjske glasbene šole zaznamovala dva pomembna dogodka. Po dekretu ministrstva za prosveto LRS je marca v. d. ravnatelja Dušana Sancina zamenjal Egon Kunej, maja pa je izšla uredba vlade LRS o glasbenih šolah. Egon Kunej v Celju ni bil neznan, saj se je šolal na celjski gimnaziji in se glasbeno izobraževal na celjski Glasbeni matici.
Po diplomi na državnem konservatoriju v Ljubljani, nekajletnih delovnih izkušnjah v Šibeniku ter udeležbi v NOB se je jeseni 1945 zaposlil na celjski gimnaziji. Tam je v najkrajšem času usposobil mladinski pevski zbor in ga kasneje oblikoval v odličen izvajalski ansambel. Zaradi strokovnosti in tudi primerne politične preteklosti (udeležba v NOB) je hitro postal član različnih okrožnih delovnih teles na področju kulture. S prevzemnim zapisnikom z dne 7. aprila 1946 je od Sancina tudi dejansko prevzel pedagoško in materialno odgovornost ravnatelja glasbene šole ob skupni ugotovitvi obeh, da je šolsko poslopje nujno potrebno popravila. Več sto let stara zgradba, ki je že v predvojnih razmerah postajala vedno manj primerna za šolsko delo, je namreč utrpela še dodatne poškodbe zaradi bombardiranja. Okna so bila brez šip, stene razpokane, podi razmajani in dotrajani itd. Toda – to je bil šele uvod v povojno, desetletja trajajočo prostorsko odisejado celjske glasbene šole.
Uredba vlade LRS o glasbenih šolah maja 1946 je vse na ozemlju republike Slovenije obstoječe šole proglasila za državne in sicer pod nadzorstvom ministrstva za prosveto. Izvedla je tudi klasifikacijo šol in po vladni uredbi ter kasnejšem pravilniku iz leta 1953 je bila Glasbena matica v Celju opredeljena kot »niže organizirana glasbena šola«. V njeni pristojnosti sta bili prvi dve stopnji glasbenega izobraževanja; prvi in drugi razred sta predstavljala pripravljalno stopnjo, tretji, četrti, peti in šesti razred pa nižjo stopnjo. Vloga nižjih glasbenih šol je bila, da glasbeni naraščaj usposablja za izobraževanje na državnih srednjih in visokih šolah. Učenci morajo plačevati mesečno šolnino, ki jo šola odvaja pristojni lokalni oblasti – v celjskem primeru okrajnemu narodnoosvobodilnemu odboru. Iz tega fonda se financirajo plače pedagoškega osebja, medtem ko so bili ostali materialni stroški poslovanja, tudi plače administrativnega osebja, naloženi lokalnemu proračunu. Šolo vodi »upravitelj« oziroma »ravnatelj«. Pravilnik je bil glede tega natančen; šolo do sto učencev vodi upravitelj, vodji večje šole pripada naziv ravnatelja. Za imenovanje tako prvega kot drugega je bil potreben predlog akademije za glasbo, pristojnost dokončnega imenovanja pa si je seveda pridržala politična oblast.
