Koščakova hiša je ena najstarejših v Grosupljem.
Na levi strani Adamičeve ceste, v križišču Adamičeve in Stranske ceste, stoji Koščakova hiša, rustikalna stavba s štukaturnimi okrasi na pročelju. Njen lastnik se je pravzaprav pisal Košak, v tedaj Stransko vas so se preselili z Gorenjske in postali so ena najvplivnejših rodbin.
Franc Košak st. (po domače Koščak) (1847-1914) je pri Rusu skoro 20 let, do polnoletnosti Ivana Rusa leta 1887, uspešno gospodaril, med tem pa je gradil svojo domačijo na levi strani državne ceste, kjer je prej stala pritlična hiša. Zgradil je enonadstropno meščansko hišo in obširna gospodarska poslopja. Poročil se je z Rusovo vdovo Marijo. Pri razprodaji brinjske graščine je odkupil pretežni del posesti. Postal je največji posestnik v okolici. Zavedal se je pomena železnice, zato je dal zemljo za železniško križišče in postajo ter leta 1910 uredil cesto z lipovim drevoredom od postaje do svoje hiše in gostilne.
Ob Rusovi polnoletnosti 1887 so razdelili Rusovo in Košakovo premično imovino: denar, živino, opremo itd. Prišlo je do zamere, ki je trajala do prve svetovne vojne. Med družinama je vladalo tekmovanje, ki je hkrati spodbujalo tudi napredek v pridelovanju poljščin, reji živine, v obeh hišah so imeli gostilno. Koščak je zgradil na železniški postaji Kolodvorsko restavracijo, ki je delovala do druge svetovne vojne, Rus pa je ob prelomu devetnajstega v dvajseto stoletja zgradil kot konkurenco Rusovo kolodvorsko restavracijo, ki sta jo med obema vojnama in še nekaj let po vojni vodila zakonca Lampič. Stavbe danes ni več. Obe družini sta imeli zbiralnico mleka, vsaka svoj rajon, kjer sta ga zbirali, in svojega odjemalca v Trstu, kamor sta z ledom ohlajeno mleko dostavljali z vlakom.
Franc Košak je bil sopodpisnik vabila na vižmarski tabor leta 1869. Leta 1895 je postal poslanec v kranjskem deželnem zboru, v katerem je ostal do smrti leta 1914. V istem obdobju je bil tudi grosupeljski župan. Pri njem so se zbirali pristaši ljudske stranke: kmetje, duhovščina ter klerikalni politiki. V zakonu z vdovo Marijo Rusovo sta se rodila dva sinova: Franc in Karel.
Franc Košak ml. (1875-1945) se je učil gospodarstva pri očetu. Po osnovni šoli v Šmarju je končal kmetijsko šolo v Gradcu. S sedemnajstimi leti je začel proti očetovi volji čebelariti. Svoje čebele, panje kranjiče in čebelje pridelke je prodajal po vsem svetu. Poročil se je z Maro Javornikovo iz Žalne in opustil gostilno in zbiralnico mleka ter se ukvarjal le s kmetijstvom. Otrok nista imela. Franc Košak je umrl leta 1945 v bombnem napadu. Po drugi svetovni vojni so hišo in zemljo nacionalizirali. ‘Koščakova gospa’ je živela v majhni sobici, v ostale prostore so naselili druge družine.
Leta 2007, ko so postavili moderno stavbo nove knjižnice, so obnovili tudi staro Koščakovo hišo. Zdaj so v hiši upravni prostori knjižnice, galerija, čitalniška kavarna, dvorana, računalniška učilnica in domoznanska soba. V pritličju je ohranjena lepa kmečka soba iz leta 1923 s kmečko pečjo, težkim rustikalnim pohištvom in skrinjo. Danes je to poročna dvorana. Na notranjem stopnišču je lepa kovinska ograja iz litega železa iz železarne na Dvoru.
“Koščak je imel rad red. Gnoj so vozili zadaj za hlevi ven, da niso mazali ceste in dvorišča. Lastovke so gnezdile pod napuščem, na vsakem tramu dve gnezdi. Vago je imel za vozove in živino vagat. Zraven vage je bil vhod v govejo štalo. Naprej od vage je bila pa mlekarna. Že pred vojno je imel mlekarno, v kateri je hladil mleko, delal putr. Potrebovali so veliko vode. Nemški ujetniki so kopali vodnjak, 5 m globok. Zanimivost samega dela in vodnjaka je bila, da so ga betonirali od vrha proti dnu. Nemci so sami načrtovali gradnjo in jo izpeljali. Kopali so do talne vode. Še danes mora biti vodnjak nekje v zemlji zakopan.
Hrana pri Koščaku je bila dobra, zato so delavci radi hodili tja delat. Medu je prinesla gospa, saj so doma imeli čebelnjak, da so ga lahko z žlico mazali na kruh.
Graben na poti proti Polici je dal narediti Koščak, da je lahko gnal živino napajat v potok. Pa da so fabrški delavci hodili po grabnu v službo, da so šli mimo njegove gostilne, pa na vlak so hodili mimo.” (Povedala Rudolf Zupančič in Marija Vintar).
