V začetku julija 1911, pred zaključkom šolskega leta, so se gojenci celjske glasbene šole s koncertom predstavili javnosti. O dogodku se je obširno in kritično razpisal skladatelj in zborovodja Ciril Pregelj v Slovenskem narodu 10. julija.
Sedaj pa h koncertu. Točke na klavir in gosli so proizvajali gojenci glasbene šole, pevske točke pa je izvajal na novo ustanovljen pevski zbor, ki se navzlic nobenostranski podpori in nerazumljivi in neutemeljeni abstinenci gotovih pevcev lepo razvija. Koncert se je vršil pod vtisom zgoraj navedenih razmer. Večina ljudi je prišla, da podpira »narod« itd. med proizvajajočimi. Koncert sam je na človeka naredil vtisk neprogramatične, površne priprave. Posebno tehnične predpriprave so se vršile prav nedostatno; – kje je iskati krivde? Čemu je tukaj odbor? V programu so zavzemale pretežno večino klavirske točke, izvajane od učencev glasbene šole. Občinstvo je bilo obsojeno, poleg soparnosti v dvorani se še naslajati ob desetih klavirskih komadih, od katerih nekateri izrecno niso spadali v program javnega koncerta, ampak bi našli svoj zaslužen prostor pri produkciji učencev glasbene šole, ki se je vršila pretekli četrtek (dne 29. junija). Vtisk koncerta bi bil veliko ugodnejši, ko bi se podalo manj, a to boljše. Upoštevajoč naše momentalno domače glasbeno stališče, so bila le proizvajanja gdč. Melanije Sernec, Marte Hrašovec in Zdenke Vrečko na vijolino opravičena, se nam predočiti v okviru javnega koncerta…
Vokalni del koncerta je obsegal 3 mešane, 3 moške in 2 ženska zbora. Pevovodja g. prof. Beranič. Da je bilo treba veliko samozatajevanja, jeze in žalosti preboleti in prikriti, predno se je zbor postavil na sedanja trdna tla, to ve pač gosp. pevovodja sam. Danes šteje zbor lepo število navdušenih pevcev, katere veže ljubezen do petja ter uvidevanje in priznanje nesebičnega, požrtvovalnega truda g. pevovodje. To pot je nastopil zbor drugič in pokazal zlasti pri mešanem zboru precej napredka od prvega nastopa. Čistejši glasovi, sigurnejši nastavek, finejše niansiranje in boljša disciplina – posledica marljivega, jekleno vztrajnega dela (zbor je imel skozi pol leta povprečno 3 vaje na teden)…
H koncu sem primoran, dasi nerad, opozoriti na razvado gotovega dela poslušalstva, ki smatra koncertno dvorano za nekako sejmišče, kvareč njen značaj s frenetičnim aplavzom in ropotanjem nog, kakor hitro se je pokazal obrazek kake dražestne iza kulis. Mislim, da bode v bodoče to izostalo, ker sicer smo lahko zelo malo ponosni na svojo kulturno izobrazbo. Odboru Glasbene šole pa polagamo na srce, da v prihodnje z večjo resnostjo vodi predpriprave, ker bode marsikaj neprijetnega izostalo. Koncert je posetil tudi ravnatelj gosp. Matej Hubad, kakšne utise je nesel s seboj, nam ni znano.«
Zapis takrat mladega, glasbeno talentiranega učitelja, ki je celjske glasbene razmere dobro poznal, saj se je v okviru celjske Glasbene matice šolal (med drugim se je učil klavirja pri Feixu), velja sprejeti kot oceno poznavalca. Pogoste menjave učiteljev oziroma vodstvenega osebja v prvih letih obstoja tega celjskega glasbenega zavoda kljub posameznim dosežkom očitno niso prispevale k urejenosti ustanove in h kvalitetni metodiki dela.
Pregljeva kritika je očitno naletela na plodna tla in spodbudila k boljšemu šolskemu delu, tako je vsaj pokazala ocena zaključnega šolskega koncerta celjske Glasbene matice leto dni kasneje. V sklopu redkih odmevov s Celjskega jo je bilo mogoče prebrati v takratni osrednji glasbeni reviji Novi akordi (1912, 3. zvezek, str. 26): »Šola Glasbene matice v Celju je priredila 3. julija t. l. šolski koncert, pri katerem je bilo opažati v primeru z lanskim nastopom gojencev vsesplošen napredek. Kot posebno hvalevredno bodi omenjeno, da so se lotili učenci na klavir tudi slovenskih skladb; tako sta igrali n. pr. Zdenka Vrečkova in Marta Hrašovčeva četveroročno priredbo Lajovčevega Adagio, Milena Erhatičeva pa je podala Adamičevo Serenadico in Valček Benjamina Ipavca (vse omenjene skladbe so izšle pri Novih akordih).
Celjska podružnica koraka torej v tem oziru pred osrednjim društvom v Ljubljani.«
