Glavni delovni prostor, kjer so gospodinje pripravljale hrano, je bila sredi 19. stoletja marsikje še črna kuhinja. V mestu in naprednejših trgih so se v tem času že začele uveljavljati temeljne spremembe, ki so počasi prodirale tudi na podeželje: svetle kuhinje z zidanimi štedilniki. Vendar dimnice in dimnične hiše niso takoj izginile iz našega podeželja, saj so taki objekti obstajali na Pohorju, Kozjanskem in tudi v Savinjski dolini še celo v drugi polovici 20. stoletja.
Najpogosteje so na podeželju enega od večjih prostorov v hiši preuredili v svetlo kuhinjo, medtem ko so v črni kuhinji le še kurili peč in pekli kruh, dimili meso ali pa kuhali hrano za prašiče. Ognjišče pred pečjo je bil lahko tudi preprost lesen zabojček na dveh nogah, ki so ga naphali z glino. Če je bilo v kuhinji dovolj prostora, so naredili samostojno ognjišče. Da je ogenj lepše gorel, so uporabljali podloge ali pa v njegovo dno vgradili močno rešetko. Pepel je padal v pepelnico skozi luknjo pod rešetko. Naslednja stopnja v razvoju je bilo znižanje kurišča. Osnovni princip štedilnika ali štednega ognjišča je bil tako odkrit in do uporabe štedilnika ni bilo več daleč.
Nadaljnja modernizacija kurišča na trda goriva je potekala samo še v smeri uporabe novih materialov – prvi med njimi je bil zidan štedilnik s kovinskim okovjem.
Zidane štedilnike so polagoma začeli zamenjavati železni s pečico in vložkom za toplo vodo. Večina si je lahko privoščila navadne pločevinaste ali železne štedilnike, redkejši pa železne s kromiranimi robovi in stenami, ki so bile obložene s keramičnimi enobarvnimi ali poslikanimi ploščicami.
Nov način priprave hrane na štedilniku je zahteval kovinsko posodo in lončena je počasi pričela toniti v pozabo. Gospodinje so uporabljale težko železno loščeno ali neloščeno posodo in tudi novo loščeno, ki jo je v Celju izdelovala Tovarna emajlirane posode Westen. V času po prvi svetovni vojni so za izdelavo posode pričeli uporabljati aluminij in nepregorno steklo. Posoda iz aluminija se je zaradi dostopnih cen hitro širila, medtem ko je bila posoda iz nepregornega stekla razširjena le med višjimi krogi meščanstva.
Leta 1936 je bila v kinu Metropol filmska predstavitev kuhanja v posodi iz ognjestalnega jenskega stekla in nato tudi demonstracija priprave hrane ter serviranja v tej posodi.
Z modernizacijo priprave hrane se je kuhinja spremenila v bivalni prostor. Poleg štedilnika so vanjo postavili polico za posodo, krožnike in pribor, ki jo je kasneje zamenjala kredenca. V kuhinji je našla prostor tudi miza s stoli ali klopmi, kjer je družina použila svoje dnevne obroke. “Hiša”, ki je funkcijo jedilnice imela do tedaj, je postala predvsem reprezentančni prostor.
V tem času se je močno izpopolnilo tudi gospodinjsko orodje. Veliko je k temu prispevala uporaba elektrike v kuhinji, ki sicer še ni bila tako razširjena kot danes, nakazala pa je trende nadaljnjega razvoja. Pojavijo se prvi kuhalniki na elektriko, mešalniki, grelci vode itd. Poleg njih pa so Celjanke poznale in uporabljale še kavovarje, čajnike, Papinove lonce na zvišan pritisk, kombinirane mesoreznice s priključki, pasirke, male priročne hladilnike na led itd.
