Ime grajske prikazni je bilo torej že zapisano in si ga ni bi bilo treba izmisliti; kadarkoli je kaj zaropotalo, so grajski muzejski uslužbenci rekli, da Kunigunda spet razgraja. Že dosti prej pa so nekdanji prebivalci gradu, ki so po drugi svetovni vojni tam preživljali svoje otroštvo, pripovedovali enako zgodbo: da se na zunanjem hodniku, na ganku, nenadoma pojavi bela žena[1] in nato kar izgine. Ničesar ne stori, samo prikaže se. To zgodbo so poznali vsi prebivalci Starega Velenja. O beli ženi so spregovorili tudi nekateri izrazito razumski ljudje, ki sicer ob omembi spiritualnih pojavov le zamahnejo z roko, češ da gre za prazne marnje. V posebnem trenutku zaupljivosti so svojo izkušnjo izpovedali svojcem: »Nenadoma sem začutil, da me je nekdo prijel, in ko sem se ozrl, sem videl belo roko in ničesar več«. Grad je že sam po sebi prostor, ki podžiga domišljijo … »Zagnani mladi kustosi smo velikokrat delali pozno v noč. Po 23. uri, ko se je Velenje povsem umirilo in je nastopila grobna tišina, se je zaslišalo pokanje lesa na grajskem podstrešju. Srhljivost zvokov je bila včasih tako zelo moteča, da je zaustavila mojo delovno vnemo in sem rajši kar odšel domov.«[2]
[1] Predvsem na Koroškem, pa tudi drugod po Sloveniji, so razmeroma pogoste povedke o žalik ženi oz. beli ženi, ki je hodila ležat h kmetu in s tem prinesla k hiši blaginjo. Včasih je gospodinji tudi podarila nit, ki je ni bilo konca, ipd. Vendar pa se je vila takoj umaknila, če jo je kdo od domačih odgnal, jo preklel, se razjezil na nit, ali pa vili odrezal kito. O tem koroškem izročilu sta med prvimi pisala Urban Jarnik in Matija Majar Ziljski. Monika Kropej, Od Ajda do Zlatoroga : slovenska bajeslovna bitja, Mohorjeva Celovec, 2008, str. 234.
[2] Tone Ravnikar, ustni vir, Velenje, 2. 8. 2020.
