»Nekega dne me je presenetil telefonski klic študenta novinarstva Jureta Trampuša. Predlagal je, da bi po Kunigundi poimenovali festival. Opisal sem proces konstrukcije grajske legende in pripomnil, da lahko vse to interpretira tudi drugače. Jure se mi ni več oglasil … in potem se je kar naenkrat pojavila najava prvega glasbenega festivala Kunigunda.«[1]
Grajska Kunigunda je navdihnila mlade, ki so iskali močno lokalno ime za novoustanovljeni mladinski center: »Malce smo skonstruirali mit, ki se je širil naokoli, pripovedoval ga je hišnik Vinko, češ da je med prenovo stanovanja na gradu našel neko luknjo, v kateri so bili ženski lasje. Takrat se v zgodovinske vire nismo v resnici spuščali, Kunigunda nam je bila seveda všeč, ker je bila ženska … pametna, morda, skrivnostna, drugačna, ker je bila tudi žrtev, ker je imela posebno moč, ker je bila seveda lepa in mlada. Potem se je ta njena zgodba kar nadaljevala, postala je resnična in ljudje so ji prikimavali. Recimo tuji prostovoljci, ki so delali na festivalu, so ji v resnici verjeli. Mi pa konec koncev tudi, četudi smo vedeli, da je izmišljena. Kot je izmišljena vsaka mitološka pripoved, a ker deluje, ker osmišlja realnost, je hkrati resnična.«[2]
Legendarna grajska Kunigunda je kmalu po prihodu v mesto zaživela novo življenje in pridobila nove atribute; pričarala je možnost izbire in premikanja mej, postala je poosebljenje drugačnosti, odprtosti in kritičnega razmišljanja.
»Vse od prvega festivala je bila Kunigunda svojevrsten kulturni inkubator za ljudi, ki jim povprečnost in komercialna privlačnost nista bili dovolj. Vodilo pri njihovi izbiri in izvedbi pa je vseskozi bilo in še vedno je, da v mesto prinesejo svežino in kakovostne kulturne dogodke. Kunigunda, lepa čarovnica brez metle (to so ji mladi grafitarji dodali le na zidu stare Klasirnice, a si je sama nikoli ne predstavljam take), je odkrivala tudi nove prireditvene prostore. V Velenje je vedno znala pripeljati dogodke in ljudi, ki smo jih domačini doma videli prvič. Kunigunda je s tem hitro postala »srčna«, sprejeta med ljudmi, zato ni čudno, da je srce, v takšni in drugačni obliki, kmalu postalo zaščitni znak tega vsebinsko in izvedbeno mladostnega urbanega kulturnega festivala. In ja, tudi s celostno podobo vabil in publikacij za posamezne festivale je premikala meje. Mnogi danes zelo znani in priznani oblikovalci so se prvič lahko izkazali prav pri Kunigundi. Organizatorji so s festivalom želeli in uspeli tik pred iztekom poletnih počitnic Šalečanom in obiskovalcem mesta ponuditi več tistega, kar so v večini prej lahko videli in užili le drugod po Sloveniji in po svetu. Vsa leta Kunigunda ne le preseneča, ampak se sploh ne stara. Velenje z njo ostaja mlado mesto. Festival je dokaz več, da drugačnost bogati, odprtost podira predsodke in spodbuja kritično razmišljanje.«[3]
[1] Tone Ravnikar, ustni vir. Prvi glasbeni festival Kunigunda je bil 5. 9. 1998 na Velenjskem gradu.
[2] Jure Trampuš, pogovor po elektronski pošti, 5. 8. 2020.
[3] Bojana Špegel, »Kunigunda se (še vedno) ne stara«, uvodnik v : Pod svobodnim soncem: retrosrčnice ob 20-letnici Festivala mladih kultur Kunigunda, Velenje, 2018, str. [1-3].
