Lojze Potočnik je rejec konj, trener, sodnik na konjskih dirkah, organizator in vodja Trubarjeve konjenice in Zelenih straž. Sin Klemen sledi družinski zavezanosti konjem, predava na Veterinarski fakulteti konjerejo.
Lojze Potočnik je Grosupeljčan. Pravzaprav se je tedaj ta predel, kjer se je rodil, imenoval Stranska vas, ki je segala vse tja do Müllerja, od tam nižje pa je bilo Grosuplje. Je predsednik Konjeniškega kluba Grosuplje in poveljnik Trubarjeve konjenice.
Na kmetiji je bilo veliko dela, zato so ves čas imeli tudi konje; že stari oče, nato oče in tudi Lojze še danes ohranja to družinsko tradicijo. S konji je živel od malega. Nikoli mu ni bilo težko delati z živino. Še kot otrok je branal po njivah, doma, pa včasih tudi pri Koščaku, Javorniku. Listje in les je vozil iz hoste. Zelo rad je fural.
Oče je imel pogodbo z Okrajnim magazinom, ki je kasneje postal Trgovsko podjetje Tabor. Razvažal je robo v vasi, kjer so bile trgovine ali pa skladišča, na primer v Žalno, Šmarje. Podnevi je fural, ponoči pa kruh pekel. V Ljubljani je imel nekaj stalnih strank, nekaj gostiln je oskrboval s kruhom, zato je vsak dan z zapravljivčkom potoval v Ljubljano. Ko so gradili avtocesto mimo Grosupljega, je bil tudi Lojze že dovolj velik, da je sam kdaj peljal zjutraj z zapravljivčkom kruh delavcem. Zadaj na vozičku so bile košare s kruhom, pokrite s prtom, saj se je zelo kadilo, ceste so bile namreč makadamske.
Včasih sta peljala z očetom moko iz Rusovega mlina in jo v Ljubljani, v Mostah, zamenjala za makarone. Za bolj oddaljene kraje pa sta moko vozila na vagone, da jo je vlak odpeljal na končno postajo.
Lojze Potočnik (intervju): “S pomočnikom sem vozil premog s parizarjem. Na klancu je voz začel lesti nazaj in mi je zapeljal čez nogo. Kar 14-krat sem imel zlomljeno kost.
Spomladi je bilo treba spočite konje počasi udelati, navaditi na vztrajno delo, in jih umiriti, da niso preveč divjali. Jurga je imel mladega konja, ki je bil tako živahen, da ga spomladi ni mogel vpreči, da bi oral. Prosil je mojega očeta, naj ga vpreže in pelje z njim kruh in žemlje v Ljubljano, da se bo utrudil. Naslednje jutro smo ga res vpregli v voz. Konj je bil tako divji, da je tekel vso pot do Ljubljane. Ne teža voza ne klanci ga niso umirili. Koš s kruhom in žemljami je poskakoval na vozu, da smo v Ljubljano pripeljali žemlje obribane, brez skorje. Tudi po poti nazaj je kar nekaj časa trajalo, da se je utrudil.
Tudi poroke smo včasih vozili. Bile so bolj skromne, kot so danes. Večkrat so se ženin, nevesta in svatje pripeljali z vlakom, se poročili v Koščakovi hiši in se z vlakom zopet odpeljali. Če pa so bile bogate družine, so si privoščile, da so balo in ohcet vozili z vozovi, ki so bili lepo okrašeni in ‘zgloncani’. Tudi konji so bili praznično opremljeni.
Vozili pa so tudi krste na pogrebih. Potočnikova mama je pripovedovala o pogrebu svoje matere. Mrliški voz so pripeljali iz Ljubljane, da so peljali krsto k cerkvi. Pot je vodila mimo Zrnca in je bila precej bolj strma, kot je danes. Stara mama si je želela, da bi jo do pod hriba pripeljali, potem pa nesli. Pogrebci pa so na to kar pozabili in so hoteli peljati do cerkve. Sredi klanca so se konji ustavili in niso hoteli naprej. Tako so bili pogrebci prisiljeni nesti krsto do cerkve na ramenih.”
