Loški napis je danes hranjen v Tomažinčevi hiši št. 18 na Logu (Most na Soči) in še vedno čaka, da v soglasju z današnjimi lastniki dobi primernejše mesto, kjer bo na vpogled širšemu krogu ljudi. Morda bi bilo vredno razmišljati o njegovi vključitvi v predvideni muzejski prostor v OŠ Most na Soči. Gre za napis, ki je vklesan v kamen, kateri je bil prvotno sestavni del »partona« v Kobalovi hiši na Logu. Ta hiša je bila menda najstarejša na Logu, zidana približno v istem času kot cerkev Sv. Lucije na Mostu na Soči (1612).
Med 1. svetovno vojno je bila večina hiš v tej vasi porušenih, po vojni pa so pri obnovi in gradnji novih hiš uporabili vsak kamen iz porušenih hiš. Tako je bil tudi ta kamen z napisom 1920. leta vgrajen v obnovljen »Budožev« (Bavdažev) hlev, ki je kasneje na dražbi prišel v Tomažinčevo last. Ti so na srečo ugotovili njegovo vrednost in ga ohranili do danes. V sodelovanju z njimi je napis leta 1951 raziskal etnolog Milko Matičetov. V dogovoru z lastnikom ga je izkopal iz stene in odkril še spodnjo stran, ki je bila prav tako popisana. Popisano lice kamna ima obliko prevrnjenega trapeza, čigar kraka merita po 24 cm, vzporednici pa 27 in 15,5 cm, vendar dno ni popisano do konca, ampak le malo čez polovico. Napis se glasi: TOMAŽ PREGL JE FAVERKAU TA HIŠA V TEM LETU 1630 – TOMAŽ PREGL JE PANAULEU TA HIŠA U TEM LETU 1722.
Razlago zahtevata dve besedi: »faverkau« in »panauleu«. Prva pomeni zidal in je izposojenka iz italijanščine (fabbricare; prehod b v v je na Tolminskem narečna posebnost). Domača beseda zidanje se je mojstru iz leta 1722 zdela najbrž prevsakdanja, zato se je hotel postaviti s »faverkanjem«. Beseda »panauleu« pomeni je ponavljal, obnavljal, prezidoval. Zaradi tolminskega akanja (a namesto o) imamo tudi navidez nepravilen tožilnik (ta hiša – to hišo).
Kdo je bil Tomaž Pregl, še vedno ni mogoče odgovoriti. Na Logu samem Pregljev ni bilo, pač pa so v bližini in nekoliko bolj oddaljenih zaselkih in vaseh (na Robu, v Lomu, v Modreju, na Mostu na Soči …).
Tomaž Pregl iz leta 1772 je bil vsekakor poklicni mojster, o čemer pričajo lepe in pravilne črke Loškega napisa. Prav tako poklicni mojster je moral biti Tomaž Pregl iz leta 1630. Gre za družino, kjer je zidarska in kamnoseška obrt šla iz roda v rod (vnuk iz 2. pol. 18. stol. se je skliceval na delo svojega istoimenskega prednika iz 17. stol.). Morda bi se dalo pravi naslov mojstrov Preglov izslediti v starih matičnih knjigah pri Sv. Luciji (Most na Soči), v Kanalskem Lomu ali v kaki drugi sosednji župniji.
Milko Matičetov v enem svojih člankov razmišlja celo takole: »Ali je mar izključeno, da bi bil mojster peresa – Ivan Pregelj z Mosta na Soči – potomec mojstrov grezila in dleta, ki so bili pismeni že takrat, ko je oče Marko Pohlin svojim ljubim Kranjcem ponujal Abecediko in Gramatiko?«
Prav zaradi tega smo Tomaža Pregla uvrstili med pomembne osebnosti našega šolskega okoliša. Biti pismen, in to v slovenskem jeziku, je v tem času bilo res nekaj izjemnega. In ne nazadnje je Loški napis po do zdaj znanih podatkih po starosti tretji na Primorskem – za Vrabčami in Škrbino na Krasu.