Po prihodu v Ljubljano je Voranc nekaj dni okreval v bolnišnici, takoj nato pa je obiskal svojo mater, ki je tačas živela pri bratu Avgustu na Jesenicah. Sredi junija se je vrnila iz taborišča tudi pisateljeva žena s hčerkama Vido in Mojco. Družina je bila končno spet skupaj in vrnili so se na svoj sončni Preški Vrh. Streljaj od Prežihove kmetije je nekdanja Časova hiša. Medtem ko je Prežihov oče Ivan Kuhar leta 1911 kupil Prežihovo bajto, je leta 1913 železarniški uradnik, domačin Čas kupil Prežihov grunt. Nedaleč od stare kmečke hiše si je zgradil novo hišo.
Ves grunt je po osvoboditvi postal splošno ljudsko premoženje v upravi Društva slovenskih pisateljev, dan v dosmrtno uživanje Vorancu in njegovi ženi. Na novem domu je začel Voranc tudi kmetovati in počasi urejati svojo literarno bero. Leta 1945 sta izšla roman soseske Jamnica (napisan leta 1941), s katerim je prikazal monumentalno podobo življenja v rodnih Kotljah, epopejo svoje pokrajine v letih 1921–1930, njenih krepkih, neukrotljivih in samoraslih ljudi, in zbirka potopisov s pretežno koroško tematiko Od Kotelj do Belih vod. Leto pozneje (1946) pa sta izšli še potopisna zbirka o pisateljevem pregnanstvu po Evropi in njenih ječah Borba na tujih tleh in zbirka črtic o trpljenju in bojih slovenskih delavcev in kmetov Naši mejniki.
Z vsem srcem se je Prežih vključil tudi v obnovo domače doline. Pomagal je pri ustanavljanju kulturnih in gospodarskih ustanov, pri organiziranju ljudske prosvete, založbe Mohorjeve družbe in različnih zadrug v domačih krajih. Zavzemal se je za pravilno uveljavitev agrarne reforme glede na gorsko posest in kmetije v manj donosnih hribih – na kmeta nikoli ni pozabil. Brez Voranca nikjer ni šlo, zato si ni mogel privoščiti zasluženega miru in počitka. V Kotljah je pomagal ustanoviti zadrugo za elektrifikacijo rodnega kraja, na Prevaljah je pomagal pri ustanavljanju lesne zadruge. Na prvem Koroškem festivalu na Ravnah je bil slavnostni govornik. Pri Mohorjevi družbi je pomagal tudi pri organizacijski zasnovi tiskarne kot zadruge, nekaj časa pa je bil celo edini ocenjevalec dospelih rokopisov. Na občnem zboru Društva slovenskih pisateljev je nastopil s predavanjem o sodobnih nalogah leposlovne umetnosti. Vsi slovenski pisatelji so ga izjemno cenili, najbolj pristne stike pa je po letu 1945 imel s Cirilom Kosmačem, Franom Saleškim Finžgarjem, Ferdom Godino in Ferdom Kozakom. Bil je tudi ljudski poslanec.
Posledice trpljenja v taborišču so Prežihu zapustile trajne sledove in močno načele pisateljevo zdravje. Romal je na zdravniške preglede v Zagreb, Ljubljano, v mariborsko bolnišnico, v zdravilišče v Radencih. Ko je bolezen malce popustila, je hotel nadaljevati pisateljevanje. Tudi sam se je želel poskusiti v dramatiki. O tem pričajo ohranjeni rokopisni zapiski in nedokončana kmečka drama, ki jo je zasnoval v štirih dejanjih po motivih svojega romana Jamnica. Kmečko dramo je leta 1953 dokončal ter pripravil za oder Herbert Grün in ji dal naslov Pernjakovi.
Pisatelj je upal, da ga bo lahko pozdravil znani kardiolog iz Prage, a je ta možnost zaradi državnih nesoglasij odpadla. Ko je Prežihov Voranc spet hudo zbolel, si je iskal zdravja v slovenjgraški bolnišnici in v Opatiji. Dočakal je še izid svoje zadnje knjige, saj so leta 1949 izšle Solzice z biseri za najmlajše. Solzice so ena najlepših slovenskih mladinskih knjig; pisatelj je v njej umetniško popolno izpovedal ljubezen do maternega jezika in domovine, ljubezen do matere, sočutje s trpečimi, povezanost z naravo in zemljo.
Literarna zgodovinarka dr. Marja Boršnik trdi o Solzicah naslednje: »Tako čisto in preprosto kakor Prežih v mladinski zbirki Solzice govori lahko samo, kdor se je povzpel preko življenjskih viharjev in strasti.«
Medtem je Voranc za različne časnike in revije napisal zajeten kup potopisov, člankov ter različnih reportaž in nekaj spominskih zapisov. Z njegovim zdravjem pa je, žal, šlo strmo navzdol. Nazadnje si je zaželel milejše zime v Mariboru in je tam umrl 18. februarja 1950. Pokopan je v rodnih Kotljah. Okrog svete Marjete, farne hotuljske cerkve, so grobovi sredi vasi in na najvidnejšem mestu je grob Prežihovega Voranca. Na nagrobniku so ob njegovem napisana imena njegovih domačih, kakor jih je Voranc sam izbral in zbral v dve skupini; ena je pod naslovom KUHAR – TONEJ, pod njo pa druga KUHAR – PREŽIH. Gre torej za Tonejev in Prežihov krog, ki smo ga spoznali. Ob tem nagrobniku imata svoji plošči Vorančeva brata Alojzij in Avgust.