V Berlinu so Lovra Kuharja zasliševali v priporu gestapa – tajne državne policije. Njegovi svojci so izgubili vsako sled za njim. Iz berlinskih zaporov so ga po dveh mesecih premestili v koncentracijsko taborišče Sachenhausen, kjer so imeli poseben oddelek za politično zanimivejše jetnike. Od decembra 1943 do polovice januarja 1944 se je Voranc s pismi1 spet lahko oglašal domačim, predvsem bratu Ivanu, gospodarju na Prežihovi bajti, in najmlajšemu bratu Avgustu.
Čez nekaj časa so ga premestili v zloglasno taborišče Mauthausen. Tu je lahko preživel le zaradi nesebične pomoči drugih jetnikov, predvsem Mata Utoviča in Bruna Gerdoviča, ki sta že ob prihodu transporta reševala njima dobro znanega pisatelja. O teh dogodkih pripoveduje Mate Utovič v svoji knjigi spominov iz taborišča Mauthausen (1980).
Tudi pisateljevo družino je vojna hudo prizadela. Žena in hčerki so se znašle v taborišču Ravensbrück, Prežihov oče je leta 1944 umrl, brata Ivana pa so istega leta ustrelili nemški policisti blizu domače bajte. Na srečo so že 5. maja 1945 ameriške zavezniške enote osvobodile Mauthausen, in Voranc je kmalu odpotoval domov.
_______
1 V Koroški osrednji knjižnici (Zapuščina Prežihovega Voranca) so ohranjena pisma v nemščini (12), ki jih je Voranc pisal bratu Avgustu iz taborišča Sachenhausen. V članku Avgusta Kuharja, objavljenem v Koroškem fužinarju 1957, št. 4/6, str. 10-12 so deli pisem prevedeni v slovenščino.
