VI. jugoslovansko odpravo Makalu 1975 so sestavljali: Janko Ažman, Stane Belak-Šrauf, Zoran Bešlin, Danilo Cedilnik-Den, Janez Dovžan, Boris Erjavec, Viktor Grošelj-Viki, Tomaž Jamnik-Mišo, Stane Klemenc, Ivan Kotnik- Ivč, Aleš Kunaver – vodja, Janez Lončar-Šodr, Marjan Manfreda-Marjon, dr. Damjan Meško – zdravnik, Bojan Pollak-Bojč, Milan Rebula-Bistri, Radovan Riedel – televizijski snemalec, Roman Robas-Romi, Jože Rožič-Joža, Dušan Srečnik-Zobi in Nejc Zaplotnik.
Prvenstveni vzpon na Makalu po južni steni je pomenil dokončen stik slovenskega alpinizma s svetovnim alpinističnim vrhom, saj je bila to šele tretja preplezana stena v Himalaji. Na vrhu pete najvišje gore na svetu je stalo sedem članov:
– 6. oktobra Stane Belak-Šrauf in Marjan Manfreda – Marjon; slednji je vrh dosegel brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil edinstven uspeh v tedanjem alpinizmu, saj je bil prvi alpinist na svetu, ki mu je to uspelo. Cena, ki jo je plačal, je bila ogromna: zaradi omrzlin so mu amputirali prste na nogah;
– 8. oktobra Janko Ažman in Nejc Zaplotnik;
– 10. oktobra Viki Grošelj in Ivč Kotnik;
– 11. oktobra Janez Dovžan.
Po vrnitvi v domovino je predsednik republike na predlog PZS odlikoval VI. Jugoslovansko alpinistično odpravo na Makalu z redom zaslug za narod z zlato zvezdo. Mednarodno planinsko združenje (UIAA) je ta vzpon uvrstilo med tri najboljše svetovne alpinistične dosežke, saj je šlo po mnenju strokovnjakov za do tedaj najtežjo preplezano himalajsko steno.
Avtorica besedila: Jelena Justin
