Moj prvi obisk pri Mariji Petek je bil dokaj nenavaden. Popolni tujki, ki sva se srečali, ko je gospa zakorakala že v svoje deveto desetletje, jaz pa pol stoletja mlajša. Pa vseeno sem jo ‘poznala’ že od otroštva. Druži naju naslov, le da je ona z možem Mihaelom in sinom Damjanom na tem naslovu živela 20 let pred mojim rojstvom. V tistem nemirnem povojnem času je tri leta z družino preživela pri moji babici in očetu.
Kot otrok sem poslušala zgodbe o dveh izjemno razgledanih zakoncih. Vsak božič in veliko noč sem se podpisovala na voščilnice, ki so potovale v Tržič, na Blejsko 13.
Ko sem se pojavila na njenih vratih, me je najprej nezaupljivo gledala, a že po nekaj trenutkih mi je toplo stisnila dlan. »Kar naprej, kar naprej!« Povprašala me je po imenu in od kod prihajam. Od trenutka, ko je izvedela, kdo sem in kako sva povezani, sem bila ‘njena’.
Gospa Marija je bila izjemno nemirnega duha. Starost je morda upočasnila njeno telo, duha pač ne. Dolga leta je skupaj z možem Mihaelom, po njegovi smrti, ki jo je izjemno prizadela, pa sama, pisala, razlagala in raziskovala preteklost in sedanjost njej tako ljubega Tržiča. Rojena Tržičanka se je odločila za učiteljski poklic. Čeprav stroga, je bila pravična in učenci so jo imeli radi. Z veseljem je pripovedovala zgodbe in anekdote iz svojih službovanj, meni predvsem o učiteljskih letih v Dupljah, od koder prihajam. Večkrat mi je pripovedovala, kako sta se z možem Mihaelom spoznala in spoznavala. Kako mu je ‘šparala plac’ na vlaku, na katerega je vstopil v Dupljah. Kako shiran je prišel iz zapora v drugi vojni.
Gospa Marija je imela dar: znala je človeku zlesti pod kožo. Iskreno se je zanimala za soljudi. Pomnila je malenkosti. Malo tu, malo tam in že si se zavedal, da jo imaš preprosto rad. Bila je vsestranska. Skrbela je za učence, za pevski zbor, zelo aktivna je bila tudi pri amaterskih gledaliških igrah, kjer je bila scenaristka, režiserka, prišepetovalka in še maskerka. Aktivno je v službi vodila krožke, režirala pa je tudi proslave in akademije. Zelo rada se je zabavala. Nekoč so v dupljanskem gasilskem domu pripravili ples v maskah, katerega se je želela udeležiti. A mož je bil na službeni poti, sin pa še dojenček. Mojo babico je poprosila za varstvo, sama pa je naslednjo dobro uro preplesala. Z otroškim nasmehom je pripovedovala, kako še do danes nihče ne ve, da je bila na plesu.
V Tržiču se je vedelo: če česa ne veš, pojdi k Petkovi. Z možem, s katerim sta preživela šest desetletij, sta ustvarila bogato bibliografijo. Po njegovi smrti si je prizadevala, da bi še neobjavljena dela objavili. Morda je delovala drobno in krhko, a bila je izjemno trmasta in vztrajna. Do zadnjega je pisala učencem in dijakom seminarske naloge in referate. V zahvalo ni hotela nič. Ko si prišel k njej z vprašanjem, ti je odgovorila, in to kako! Izvedel si vse, pa še malo za povrhu. Ko si mislil, da je pripoved pri koncu, te je prijela za laket in rekla: »Pa še to t’ bom povedova!« Izjemno rada se je smejala.
Smrt moža jo je zelo prizadela, večkrat je rekla, da si želi biti z njim. Uteho je našla v razkazovanju njegovega dela, zapiskov. Vsako leto znova mi je pokazala jaslice, ki jih je naredil. Pozornost je usmerjala na vsako, še tako majhno podrobnost. Bila je izjemno natančna. Ko sva gledali fotografije, se je večinoma spomnila ne zgolj tega, kje in kdaj so bile posnete, pač pa tudi, kdo je bil fotograf.
Vedno se je iskreno zanimala za soljudi, sama pa nikomur in nikoli ni želela biti v breme. Vsakokrat sem jo povprašala, če kaj potrebuje, pa je vedno odmahnila z roko.
V mesecih pred njeno smrtjo sva se slišali le še po telefonu. »Slaba sem, a veš, težko se premikam.« Mene so pestili prehladi, zato je nisem obiskovala, saj je bilo njeno zdravje že tako krhko.
Vest o njeni smrti je odjeknila predzadnji marčevski dan. Javnega življenja v tem času zaradi corona virusa skoraj ni bilo, pa vendar sem bila o njeni smrti obveščena z vseh koncev, kar priča o izjemni priljubljenosti učiteljice. Njenemu spominu so se na tak ali drugačen način poklonili njeni bivši učenci, Tržičani, prijatelji.
Zame je bila vest grenko-sladka. Vesela sem bila zanjo, da je sedaj znova združena s svojimi najdražjimi, pa vseeno žalostna, ker nikoli več ne bom slišala njenih besed: »Oh, Sabinca, tebe ‘mam pa tok rada!« Gospa Marija, tudi jaz sem vas imela rada.