Najbolj zgoščene informacije o Marijinem spomeniku lahko preberemo v publikaciji Zgodovinskega arhiva Ljubljane o razvoju Starega, Gornjega in Levstikovega trga v Ljubljani (2003). Ob vnovični postavitvi stebra leta 1938 pa je izčrpno študijo o njegovi zgodovini objavil Josip Wester v Kroniki slovenskih mest istega leta. V nadaljnjem besedilu bomo upoštevali ta dva vira.
Wester je na začetku svoje študije poudaril, da Marijin steber in na njem bronasti kip Matere božje spada med najstarejše in v umetniškem pogledu najpomembnejše ljubljanske javne spomenike. To je nabožni in zgodovinski spomenik.
Za prvotni spominski Marijin steber na tako imenovanem akademskem trgu pred glavnim pročeljem šentjakobske cerkve v Ljubljani je načrte napravil Janez Vajkard Valvazor. Spomenik so po zaobljubi in v zahvalo za zmago nad Turki leta 1664 pri Dunaju naročili kranjski deželni stanovi. Naposredna vzpodbuda zanj pa je bilo verjetno dejstvo, da se je Kranjska leta 1679 rešila kužne nevarnosti. Od leta 1682 je stal Marijin steber pred cerkvijo sv. Jakoba, med jezuitskim kolegijem in gimnazijo.
Podstavek in spomenik sta bila narejena po Valvazorjevem vnaprej izdelanem modelu. Kip Marije Brezmadežne vrh stebra s korintskim kapitelom je modeliral salzburški kipar Wolf Weisskirchner mlajši, po njegovih napotkih pa ga je v Ljubljani ulil domači zvonar Krištof Schlag v svoji livarni pod Karlovškimi vrati. Na mnogokotnem marmornem podstavku, ki ga je izdelal in postavil deželni stavbni mojster Marcello Genovese, z vzidano posvetilno ploščo, so stale kamnite plastike sv. Leopolda, sv. Jožefa, sv. Ignacija Loyolskega in sv. Frančiška Ksaverija. Posvetilna plošča je sedaj vzidana v veži cerkve ob stranskem vhodu.
Leta 1780 so obnovljen spomenik prestavili na mesto podrtega jezuitskega kolegija. Sčasoma je toliko propadel, da so ga leta 1844 začasno podrli in Marijin kip hranili v cerkvi, o svetniških kipih in podstavku pa ni več poročil in so bili verjetno uničeni. Med letoma 1862 in 1870 so spomenik temeljito obnovili, ga po modelu kamnoseka Ignacija Tomana mlajšega nekoliko preoblikovali in prestavili na sredo med cerkvijo in Virantovo hišo. O ponovni postavitvi so poročale Kmetijske in rokodelske novice 14. 9. 1870. Štiri nove kositrne sohe ljubljanskih farnih zavetnikov sv. Nikolaja, sv. Petra, sv. Jakoba in sv. Janeza Krstnika so ulili v Műnchnu.
Spomenik iz nabrežinskega kamna je začel prhneti, zato so ga morali leta 1937/38 ponovno obnoviti. Odločitev mestne občine je bila, da na istem mestu postavi nov, to je obnovljeni stari spomenik po načrtu Jožeta Plečnika. Arhitekt se je novega spomenika lotil precej monumentalno: mogočen steber po Vignolovih predlogah, okrog katerega je razvrstil vse figure, z Valvazorjevo Marijo in njenim starim kapitelom vred. Obnovljen Marijin kip je postavil na star kaneliran stebrič sredi obnovljenih soh zavetnikov iz leta 1870. Spomenik je opremil s slovenskimi in latinskimi napisi, ki skupaj s kronogrami govore o njegovi pisani zgodovini. Kamnoseška dela, nov stopničast podstavek in nov monumentalni steber je iz podpeškega apnenca izvedel Alojzij Vodnik. Spomenik je bil izdelan 2. 7. 1938, v nedeljo, dne 3. julija, pa se je ob 11. uri izvršila blagoslovitev spomenika, h kateri se je poleg predstavnikov oblasti in mestne občine zbrala množica ljudstva zlasti iz šentjakobskega okraja.
Kako je spomenik nastal?
Dežela Kranjska je v 17. stoletju doživljala burne in pretresljive dogodke. Leta 1621 je Ljubljano vznemiril hud potres. Na Dolenjskem je leta 1625 divjala morilna kuga, kakršna se je pojavila leta 1646 tudi pred vrati Ljubljane, v Dravljah na Ljubljanskem polju. Na to obdobje nas spominjajo postavljena kužna znamenja. Mnogo nevarnosti in škode so povzročale skoraj vsakoletne poplave Ljubljanice; tako je bilo jeseni leta 1642 vse Barje pod vodo. Najhujša nevarnost in nadloga za prebivalstvo pa so bili ponovni roparski napadi Turkov. Peter Zrinjski je sicer 1. 1658 in 1661 v krvavih zmagah odvrnil turške roparske čete od avstrijskih meja, vendar so močni oddelki leta 1663 zopet vdrli na Hrvaško ter so s tem nepričakovanim napadom zbudili tolikšen strah med prebivalstvom, da je trumoma bežalo v Ljubljano. Zrinjski je Turke pri Otočcu premagal, a ti so s tem večjo silo udarili naslednje leto proti Avstriji. V krvavi bitki pri Monoštru ob Rabi jih je general Montecuccoli dne 1. avgusta 1664. popolnoma porazil in sklenil z njimi mir za dobo dvajset let.
V zahvalo Bogu in Materi božji za to sijajno zmago so kranjski deželni stanovi na željo cesarja Leopolda I., ki je bil l. 1660 obiskal Ljubljano, dne 8. decembra 1664 pod vodstvom deželnega glavarja Volka grofa Auersperga storili zaobljubo, da bodo vsako leto kar najslovesneje praznovali praznik brezmadežnega spočetja Marije Device ter da se bodo dan prej postili, in so sklenili, da postavijo Mariji v čast in zahvalo marmornat spomenik z bronastim kipom Brezmadežne. Storjena obljuba je naložila stanovom častno dolžnost, toda delo ni šlo tako naglo izpod rok. Janez Vajkard Valvasor, med kranjskimi plemiči tedanje dobe v kulturnem in umetniškem oziru gotovo ugledna osebnost, je bil prevzel skrb za umetelno izvršitev spomenika. Sam je napravil načrt za spomenik in zasnoval model za Marijin kip.
Priprave za delo so zastajale. Wester piše, da se da iz zapisnikov tedanjega stanovskega (deželnega) zbora razbrati, da so kranjski plemiči bržčas zaradi denarne stiske delo odlašali. Tako je grof Gallenberg na neki seji dejal, da je treba Valvasorju namigniti, da naj delo sploh opusti, češ da stanovi ne zmorejo stroškov. Zato naj bi se pred jezuitskim kolegijem začasno postavila lesena soha Matere božje, Valvasorju pa naj se za njegov trud podari 1500 gold. in odpiše zaostali dolg od njegovih gradov. V nekem drugem sejnem zapisniku je navedeno, da je Valvasor prosil stanovski zbor za odločitev, ali naj z delom za kip Matere božje prične. Stolni prošt je bil mnenja, da naj počakajo na model, ki so ga bili naročili v Benetkah; dotlej pa naj se odposlanci nadalje z Valvasorjem posvetujejo. Vsekakor pa da se hočejo stanovi glede kipa še premisliti.
Toda Valvasor ni bil mož pomišljave narave. Začeto delo je vztrajno nadaljeval: napravil je osnutek kamenitega podstavka in stebra ter risbo za Marijino soho. Kip mu je po tem načrtu modeliral salzburški kipar Volf Weisskirchner, po čigar kalupu ga je nato ulil ljubljanski zvonar Krištof Schlags v svoji livarni pred Karlovškimi vrati dne 16. decembra 1681 med 11. in 12. uro ponoči srečno brez napake v enem kosu s kroglo vred, na kateri stoji Marijina podoba. Pred tem pa so bili že meseca marca 1680 izkopali tla pred cerkvijo za temelj in zgradili nanj podstavek iz lepega pisanega, kar najbolj uglajenega marmorja. Prav tako je bil vitki steber izklesan iz redkega pisanega marmorja v enem kosu, glavič (kapitel) pa iz belega genovskega marmorja. Na štiri pomole četverovogelnega podstavka so postavili iz sivkastega peščenca izklesane svetniške sohe: sv. Jožefa, sv. Leopolda, sv. Ignacija Lojolskcga in sv. Frančiška Ksaverja.
Spomenik z obsežno balustrado vred je zavzemal malone ves zahodni del akademskega trga. Visoki steber z Marijinim kipom je zrl preko slemen pritličnih hiš v ospredju. Na podstavku je bila vzidana plošča s posvetilom: Del MatrI VIrgInI statVs CarnIoLI ae pos. ex Voto. (Materi božji Devici postavili stanovi Kranjske po zaobljubi.). Najbrž na nasprotni strani podstavka pa je bila pritrjena plošča iz temnega marmorja, ki je še ohranjena in sedaj vzidana v steno cerkvene veže stranskega vhoda pod zvonikom ter se glasi: D. O. M. MARIAE DEIPARAE V. QUAE CONCEPTA SINE MACULA ORIGINIS SUPPEDANEAE LUNAE TRIUMPHATRIX AN. MDCLXIV OTTOMANICAM LUNAM A FINIBUS PATRIAE AVERRUNCAVIT, VOTI REA PROVINCIA CARNIOLIAE IURATA EIUSDEM PURAE CONCEPTIONIS PROPUGNATRIX M. P. ANNO MDCLXXXII. To besedilo bi se slovensko glasilo: Mariji božji porodnici Devici, ki je spočeta brez izvirnega madeža, zmagovalka lune pod nogami, l. 1664 otomansko luno od meja domovine odvrnila, je Kranjska dežela, vezana po zaobljubi, njenega čistega spočetja zakleta prvoboriteljica, spomenik postavila l. 1682.
Poleti 1683 so bili Turki z močno vojsko pridrli do Dunaja. Oblegani prestolnici so poslali tudi kranjski stanovi v pomoč močen oddelek konjenice pod poveljstvom Janeza Vajkarda Valvasorja. In ko je bil Dunaj rešen, se je opravila dne 24. oktobra v ljubljanski stolnici slovesna zahvalna maša, od tod pa je šla procesija na trg sv. Jakoba, kjer so peli pred okrašenim Marijinim spomenikom slovesne lavretanske litanije s spremljevanjem izbrane simfonije in streljanjem topov ob besedah »Pomoč kristjanov«.
Velik požar, ki je bil dne 28. junija 1774. izbruhnil v Krakovem in se razširil preko Ljubljanice na šentjakobski okraj, je tu upepelil 58 hiš; pogorela sta tudi jezuitski kolegij in šentjakobska cerkev z obema zvonikoma: zvonovi v njima so se od vročine stopili, medtem ko Marijin spomenik ni utrpel nikakršne škode, vsaj poročila o tem molče. Po srečni postavitvi spomenika so deželni stanovi dne 1. februarja 1684 sklenili, da bodo na praznik Brezmadežne priredili vsako leto procesijo k spomeniku in da se naj opravijo ob njem vsako soboto svete litanije. Sčasoma pa se je to opustilo. Zato je dne 3. junija 1722 zbrani stanovski zbor poudarno zaukazal, da naj se te pobožnosti redno opravljajo. To se je izvajalo do dobe vladanja cesarja Jožefa II., ko se je po tedanji regulaciji verske službe ta procesija odpravila; litanije pa so redno izvajali v cerkvi sv. Jakoba. Po razpustitvi jezuitskega reda l. 1773 stanovska blagajna zneska 60 gld. nekaj časa ni izplačevala, toda deželno glavarstvo je z dopisom z dne 9. maja 1777 oba cerkvena ključarja obvestilo, da se bo ves zaostanek nadomestil in se bo v bodoče vse redno izplačevalo. Toda že 1. 1785. se je pokazal primanjkljaj, izplačali so sicer 60 gld., odrekli pa so sveče za razsvetljavo.
Čeprav deželni stanovi po tem odloku niso več izpolnjevali nekdanjih obveznosti, so vendar obdržali patronat nad spomenikom in so ga dali leta 1806, ko je bil že dokaj poškodovan, popraviti. Preračunani stroški za popravo so se cenili na 1000 gld. 30 kr. in dvorna pisarna je nato ta znesek nakazala iz »domestikalnega sklada« s pripombo, da bi morebiti bolj kazalo spomenik odstraniti. Ogledna komisija je v zapisniku izjavila, da bi odstranitev spomenika stala ok. 500 gld. Ta »ex voto« postavljeni spomenik pa da se ne more podreti, ne da bi se s tem občutno žalila občina. Zato je deželno glavarstvo na predlog stanov z odlokom z dne 26. julija 1806. odobrilo, da se spomenik popravi. V teku naslednjih desetletij je bilo stanje spomenika vedno slabše, razpadal je.
Lit.:
– Suhadolnik, J., Anžič, S.: Stari trg, Gornji trg in Levstikov trg : arhitekturni in zgodovinski oris mestnih predelov in objektov, lastniki hiš ter arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana : Zgodovinski arhiv, 2003.
– Wester, J.: Marijin spomenik na sv. Jakoba trgu v Ljubljani: zgodovinska črtica ob prenovitvi spomenika l. 1938. V: Kronika slovenskih mest, letn. 5, št. 2, str. 110-114, 164-168.
