„Kot šest, sedemletni pobček sem ob osmih zjutraj, ko je prišel vlak na Vrhniko, nosil stricu na novo postajo mleko. Stal sem tam in gledal tisto veliko železno gmoto, ki vozi proti meni. Vse skupaj sem dojemal kot veliko čast, saj sem imel občutek, da prihaja samo zaradi mene. Ko se je ustavila, sem stopil proti lokomotivi in proti stricu pomolil kanglico z mlekom. On pa me je prijel za roko in me potegnil gor, k sebi. Bil sem majhen in stric me je vzel v naročje, da sem lahko dosegel in potegnil piščal … in potem sva se skupaj odpeljala proti stari postaji. Tam sem ostal celo dopoldne in skupaj z njim premikal vagone. To je bil najin ritual. Opoldne me je pripeljal nazaj na novo postajo, da je pobral potnike za v Ljubljano, jaz pa sem odšel domov. Ne da se povedatí, kaj je to meni pomenilo! Parne lokomotive so ostale moje sanje.“[1]
[1] Po pripovedovanju Marjana Smrtnika, 18. 1. 2018 na njegovem domu na Vrhniki. Avdio-video zapis hrani domoznanski oddelek Cankarjeve knjižnice Vrhnika.
