Marjan Smrtnik, rojen 5. aprila 1939 na Vrhniki, je že v mladosti, ko se je odločal za svojo poklicno pot, kolebal med umetnostjo in strojništvom. Odločil se je za bolj siguren poklic in se leta 1954 vpisal na vrhniško obrtno šolo. Vzporedno je opravljal obvezno vajeniško prakso v Industriji usnja Vrhnika (IUV), kjer je po končani šoli delal do leta 1959, ko je odšel, kot vsi mladi fantje v tistem času, na obvezno služenje vojske v Jugoslovansko narodno armado. Po vrnitvi domov se je kot strojni ključavničar zaposlil v podjetju Slovenija ceste v Ljubljani.
Leta 1963 so mu v IUV ponudili zaposlitev. Povabila se je razveselil, saj si je predstavljal, da bo dobil delo v mašinhausu – v centralnem energetskem obratu. Dodelili pa so ga v mašinhaus, v Ščetinarno. Tu pa je bila oprema zastarela, vse je ostalo tako kot je bilo v času Verbičeve usnjarne, pred drugo svetovno vojno. V izredno težkih pogojih so vse delo opravljali ročno.
Marjan Smrtnik v takem okolju ni dobil potrebne stimulacije, zato si je delo iskal drugje. Leta 1965 je našel novo službo v Toplarni Ljubljana.
V začetku 60-ih let se stara mestna termoelektrarna na Slomškovi ulici preuredi v kotlarno in ta prevzame začasno vlogo toplotnega proizvodnega vira. Ker sčasoma ne sledi več pospešenemu razvoju mesta Ljubljane, se v Mostah prične graditi Toplarna Ljubljana, najprej z dvema kotloma toplotne moči 128 MW, projektirana za domač velenjski lignit oz. zasavski rjavi premog in, dvema odjemno-kondenzacijskima turbinama, vsaka z močjo 32 MW električne energije in 58 MW ogrevne toplote. Vzporedno se gradi in širi vročevodno omrežje. 24. decembra leta 1966 Toplarna Ljubljana v elektroenergetski sistem odda prve kilovatne ure električne energije. S tem se prične soproizvodnja električne in toplotne energije v, še do danes, največji soproizvodnji v Sloveniji.2
Za novo delovno mesto je bilo potrebno dodatno izobraževanje s področja energetike, kar pa za Marjana Smrtnika ni predstavljalo večjih težav. Imel je dobro predznanje s strojno-ključavničarskega področja, raznolike delovne izkušnje in predvsem veliko željo za nova znanja s področja parnih strojev. Sledila so predavanja s področja visokotlačnih kotlov, parnih turbin in organizaciji dela v obratu energetskih naprav. Vse potrebne izpite je opravil na Republiškem sekretariatu za gospodarstvo, oddelek za energetiko. Z opravljenim izpitom za obratovodja energetskih naprav je prevzel delovno mesto vodje izmene s tridesetimi zaposlenimi. To delo je opravljal do upokojitve leta 1999.
Op. 2: https://www.energetika-lj.si/aktualno/energetika-ljubljana-termoelektrarna-toplarna-ljubljana-sta-postali-ena-druzba