Madžarski plemič István Széchenyi[1] je na začetku 19. stoletja, po vzoru londonskega in pariškega klubskega življenja, leta 1827 v takratni Pešti na Ogrskem ustanovil Pesti Casino, kasneje znan kot Narodni Casino (Nemzeti Casino).[2]
Kazino je bil zbirališče domoljubnega madžarskega plemstva in premožnejših meščanov, kjer so se lahko družili in politizirali. Po vzoru takšnega klubskega življenja, ki je bilo namenjeno predvsem vsebinam s področja znanosti, trgovine in gospodarstva, pa tudi branju kakovostnih knjig in periodike, so se počasi začeli ustanavljati tudi kazini ter različni družabni krogi in bralna društva v drugih mestih po Ogrskem. Nacionalni kazino je imel že precej obsežno knjižnico, kar je služilo kot vzor za ustanavljanje podeželskih kazinov ter bralnih krogov in društev. Ti tako veljajo za predhodnike današnjih knjižnic, saj so imeli lastne knjižne zbirke in so služili kot kraji druženja ter kot viri kakovostnega čtiva, sprva meščanskemu sloju, nato pa še pripadnikom ostalih družbenih in strokovnih slojev.
Podatki iz leta 1871 kažejo, da je v Dolnji Lendavi nastal bralni krog, imenovan tudi Meščanski bralni krog ali Meščansko bralno društvo.[3] To društvo, ki je bilo nekakšen predhodnik današnje knjižnice, je bilo ustanovljeno na božič leta 1871, vendar so ga oblasti v županiji Zala uradno registrirale šele leto kasneje, leta 1872.[4] Prvi predsednik je bil Béla Kiss[5] oziroma Adalbert Kiss – ti dve imeni sta sinonima v madžarščini – in je bil farmacevt. O njem ni veliko znanega. Bil je prvi prebivalec Lendave v 19. stoletju, ki je izdal lastno knjigo. Knjige sicer ni napisal in izdal v Lendavi, temveč v Budimpešti, kjer je študiral farmacijo na univerzi. Domneva se, da je bila ta knjiga njegovo diplomsko delo. Bila je 14-stranska knjižica, ki je obravnavala teme o gorenju kisa in izločevanju žvepla.[6]
Leta 1834 je kot prebivalec Sárvára izbral Lendavo za kraj, kjer je nameraval postaviti svojo lekarno. Takratne oblasti so mu zelo hitro dale dovoljenje za delovanje. Leta 1835 se je preselil v Dolnjo Lendavo in jo odprl. Po zgodovinskih virih je lekarna delovala v hiši s slamnato streho. V mariborskem arhivu hranijo zemljevid, na katerem je pri eni izmed hiš kot redka izjema zapisano ime Kiss Béla, kar kaže na to, da je kartograf menil, da je to ime zaradi nečesa pomembno označiti.[7] Označeni kraj je v tistem času pripadal parku, ki je bil del posestva zemljiškega gospoda, danes pa je mestni park. Ker je mesto naseljevalo zgolj okoli tisoč prebivalcev, zemljevid verjetno označuje prav tega farmacevta. Hiša je stala na mestu, kjer je do osemdesetih let 20. stoletja stala stavba z blagajno in prostori lendavske avtobusne postaje ter se je nahajala v jugozahodnem kotu mestnega parka.
Farmacevt je na tem mestu dobil majhno zemljišče s hišo, kjer je odprl svojo lekarno, prvo v mestu. V drugi polovici 19. stoletja, ko je bil že premožnejši meščan Lendave, je odprl novo lekarno na glavni ulici. Ta zgradba še danes stoji nasproti cerkve med dvema kavarnama in je bila takrat sodobna, prostorna zgradba iz opeke, pokrita s strešniki. Znano je tudi, da so po preselitvi takratni običajni inšpekcijski nadzori in njihovi zapisi natančno beležili, kakšno opremo je imel, kje je shranjeval zdravila, strupe, od kod je pridobival potrebščine, naprave, kemikalije, katero strokovno literaturo je naročal ter od kod; največ izdelkov je naročil neposredno z Dunaja. V cerkveni kroniki iz prve polovice 20. stoletja lahko preberemo, da je prav on posadil kostanjeva drevesa, ki jih morda še danes lahko vidimo na trgu pred lendavsko cerkvijo, z namenom, da bi imela njegova lekarna senco zjutraj in dopoldne.[8] Tako so govorili krajani, čeprav je imelo sajenje dreves najbrž tudi druge namene. Kiss je bil premožen in spoštovan meščan v času, ko mesto ni imelo veliko izobraženih, pismenih ljudi. Morda so bili to kvečjemu poštni mojster, duhovnik, farmacevt in zdravnik ali učitelj, če so jih imeli – ti so imeli višjo izobrazbo in so spadali v izobraženski sloj.
[1] Gregor Antoličič, ur., István Széchenyi – iz vizije v dejanje (Ljubljana: Založba ZRC, 2020), https://doi.org/10.3986/9789610504511.
[2] Darja Kerec, „István Széchenyi (1791–1860) v kolesju madžarske politike in vizionarstva“, v István Széchenyi – iz vizije v dejanje, ured. Gregor Antoličič (Ljubljana: Založba ZRC, 2020), 22, https://doi.org/10.3986/9789610504511.
[3] Varga, Ines, ur., 150. obletnica ustanovitve prvega bralnega kroga v Lendavi–Az első lendvai olvasókör megalapításának 150. évfordulója (Lendava: Knjižnica – Kulturni center Lendava–Lendvai Könyvtár és Kulturális Központ, 2022).
[4] Registracija Meščanskega bralnega društva leta 1872. Vir: Zala Vármegyei Levéltár, HU-MNL-ZML-IV.433. No. 904.
[5] [s. n.], „Kiss Béla“, v Magyar írók élete és munkái, 6. kötet, ured. Szinnyei, József (Budapest: Hornyánszky, 1899), https://adt.arcanum.com/en/view/SzinnyeiMagyarIrok_06/?pg=138&layout=s.
[6] Kiss, Béla, Gyógyszeres értekezés az eczet égényről (aether aceticus) és a levált kénről (sulphur praecipitatum) (Pest: Trattner-Károlyi, 1834), https://www.borda.hu/borda-konyvreszlet.php?prodid=973107600.
[7] Zemljevid Dolnje Lendave, 1864. Vir: Pokrajinski arhiv Maribor, SI_PAM0053, Katastrski urad in davčna uprava Lendava, Indikacijske skice.
[8] Strausz, Antal in Strausz, Flórián, „Alsólendva története 1291–1930“ (Alsólendva, 1929), 76, Pokrajinski arhiv Maribor, SI_PAM/1554/007.
