V Prešernovi ulici je imel pred drugo svetovno vojno slaščičarno Anton Mohor. Kot Mestna kavarna in slaščičarna je ostala priljubljena tudi po vojni. V kavarno si vstopil po nekaj stopnicah navzdol. V njej je bilo pravo kavarniško vzdušje, kljub torticam je bilo gosto zakajeno, obiskovalci pa so debatirali ali prebirali časopise v lesenih okvirih z ročaji.
Iz Spominske knjiga Mihe Mohorja:
– Tone Mohor je bil zelo ponosen na svojo obrt slaščičarstva in svečarstva, ki se je je izučil v Krakovu. Ko so se po drug svetovni vojni dogajale nacionalizacije, se je modro odrekel lastništvu kavarne, zato mu jo je oblast do upokojitve prepustila v upravljanje.
– Posebno se je izkazal pri praženju mešanice kav, po kateri je bilo veliko povpraševanje. Govoril je, da ima zanjo skriven dunajski recept.
– Neko popoldne proti koncu petdesetih let je stric Tone vzhičeno povedal, da se je malo pred poldnevom pri njem v kavarni oglasil sam maršal, si privoščil kavico, prelistal časopise in tuje revije, vpete v bambusove okvirje, ter se kmalu poslovil. Bil da je čisto nevpadljivo oblečen. Oče je iz službe grede opazil, da je po mestu kar vrvelo miličnikov, ki so ga iskali. Torej je predsednik ponovno ušel z Brda in po stezicah mimo polj inkognito pripešačil v Kranj.
(vir: Miha Mohor: Spominska knjiga, str. 50)
