Mestni trg v Ljubljani

Mestni trg je najmlajši srednjeveški trg v mestu, pisni viri pa ga omenjajo že leta 1243. Srednjeveška pričevanja so se ohranila le v posameznih detajlih, večina stavb pa je bila v času baroka prezidana, tako da danes Mestni trg z Mestno hišo in Robbovim vodnjakom ter Stolnico v ozadju sestavlja najlepši baročni motiv Ljubljane. V srednjem veku se je to področje imenovalo Mesto, prva obzidana meščanska naselbina severno od Starega trga pa je nastala s sistematično parcelacijo med Ljubljanico in Gradom. Obzidje se omenja že leta 1243. Mesto in novo naselbino meščanov in Židov na levem bregu reke je povezoval drugi most, ki so ga imenovali tudi Mesarski ali Zgornji, pozneje pa Čevljarski. Na vogalih mostu so nad vodo stale mesnice, v ulici, ki je iz nekdanjega Mesta vodila nanj, pa je bilo že leta 1280 zborovališče komuna – skupnosti oziroma zbora ljubljanskih meščanov. Verjetno je bilo že v 14. stoletju vse mesto obzidano in na najbolj izpostavljenih točkah utrjeno s stolpi. Obzidje Mestnega trga se je tik za nekdanjim frančiškanskim samostanom s Kloštrskimi vrati zagrizlo v hrib ob današnjem Krekovem trgu in se v jugozahodni smeri pripelo na Grad. Področje Mestnega in Ciril-Metodovega trga z okolico je bilo v srednjem veku eno najbolj prometnih delov starega mestnega jedra Ljubljane, kjer so se prepletale trgovske poti v povezavi z menjavo raznega blaga. V poznem srednjem veku je predel v celoti pripadal Mestu – Mestnemu trgu. Tu se je izoblikovalo upravno, cerkveno, trgovsko in obrtno središče mesta. Stavbni prostor današnjih treh rotovških zgradb (Mestni trg 1, 2 in 27) je bil pozidan najpozneje v prvi polovici 13. stoletja. Prvotno naj bi tu stalo okrog sedem lesenih meščanskih hiš. Rotovž, mestno hišo na sredi Mesta oziroma Mestnega trga, ki je svojo odličnost poudarila s svojo iz enotne ulične linije izstopajočo lopo, so postavili leta 1484 v povezavi z reogranizacijo mestne avtonomije. Njegov prednik, sedež mestne uprave na Komunu (Tranča), pa je postal preiskovalni zapor. Zaradi ugleda si je Ljubljana leta 1504 pridobila pravico do posebnega predstojnika mestne avtonomije – župana, ni pa imela statuta. Od leta1320 je imela številne privilegije, ki so jih leta 1566 zbrali v Privilegijski knjigi, potrdil pa jih je deželni knez. Iz tega obdobja se ni ohranila nobena stavba. Potres leta 1511 je temeljito spremenil podobo mesta, čas renesanse pa je prinesel enovitejšo podobo mestnih ulic. Baročna podoba sedanjega starega dela mesta, mesta severnjaških in mediteranskih vplivov, je v veliki meri nastala v konjukturnem obdobju 17. in 18. stoletja. Barokizirali so posvetne stavbe in jih nadzidavali, združevali in prezidavali so meščanske hiše ter združevali tipične triosnice v večje stavbne enote. Ta dela so potekala zlasti na srednjeveški mestni arteriji na Ciril-Metodovem in Mestnem trgu. Razkošne notranjščine so odslej krasila razgibana arkadna dvorišča in stopnišča. Med prebivalci mestnega jedra so prevladovali premožnejši sloji, zlasti trgovci in rokodelci, kamor so sodili tudi slikarji in kiparji, predvsem pa plemiči in duhovniki.