Valentin Stanič se je rodil kot kmečki sin 12. februarja 1774 v Bodrežu pri Kanalu, umrl pa kot kanonik v Gorici 29. aprila 1847. Njegovi starši, Andrej Stanič in Marija, rojena Ipavec, sta imela več otrok, od katerih sta dva sinova in štiri hčere odrasli. Vsi razen Valentina so si ustvarili družine.
Valentinovi starši so bili nepismeni, kot je bila nepismena večina takratnega prebivalstva. Ker v Kanalu ni bilo šole, je njega in njegovega starejšega brata Tomaža nek družinski prijatelj naučil brati in pisati. Valentin je moral biti izredno priden, bister in ukaželjen fant, ki je kazal svojo nadarjenost, pridnost in vztrajnost pri vsaki stvari, ki se je je lotil. Verjetno so se zato doma odločili, da ga bodo šolali z namenom, da postane »gospod«, to je duhovnik, kot je bil že očetov sorodnik Matevž Stanič (1742–1811).1 Ker so bili starši preprostega kmečkega stanu, so bili pripravljeni finančno podpreti le študij bogoslovja, zato je bila večina slovenskih izobražencev v 19. stoletju duhovnikov.2
Stanič je bil star že skoraj šestnajst let, ko ga je oče pripeljal na Trbiž, da ga vpiše v njegovo prvo šolo, trivialko.4 Po prvem šolskem letu, ko se je naučil nemščine, je nadaljeval šolanje v Celovcu, kjer je ostal dve leti. Kljub veliki revščini sta bili ti dve leti po njegovi izjavi najlepši leti njegovega življenja. Osemnajstleten je jeseni leta 1792 prišel v Salzburg, kjer je ostal deset let. Dobival je hrano, mogoče tudi prenočišče v nekem konviktu, zelo verjetno v Semenišču Sv. Trojice.5 Ker od domačih ni dobival veliko finančne podpore, se je moral v glavnem preživljati sam in je živel v pomanjkanju.6 V Salzburgu je najprej pet let obiskoval gimnazijo, nato pa se je na tamkajšnji univerzi vpisal na študij filozofije, ki je bil predpogoj za vsak drug študij. Verjetno se je po enem letu študija na filozofski fakulteti, v katerem je poslušal predavanja iz matematike, fizike, astronomije in agronomije, vpisal na študij bogoslovja, ki je trajal štiri leta. 7. februarja 1802. leta je bil posvečen v duhovnika7, 4. septembra 1802. leta pa je po končanem študiju za vedno zapustil Salzburg. Kot hiter hodec je skoraj 300 km dolgo pot do domačega kraja, ki ga je vodila preko zasneženih gorskih prelazov, prehodil v šestih dneh.8
Staničeva leta v prestolnici cerkvene kneževine Salzburške so bila ključna leta njegovega življenja. V Salzburgu si ni pridobil le strokovnega znanja, temveč tudi duhovno kulturo. Njegovo gledanje na svet, njegovi nazori so se oblikovali v naprednem duhu salzburškega prosvetljenstva. Napreden ni bil samo velik del profesorjev na benediktinski univerzi in urednikov časopisov, temveč od leta 1772 tudi vladar samostojne cerkvene kneževine, nadškof Hieronymus grof Colloredo (1732–1812), ki je vpeljeval podobne reforme kot avstrijski cesar Jožef II. Odločno je nastopal proti vraževerstvu in nepotrebnemu razkošju v cerkvi ter odpravil celo vrsto cerkvenih praznikov. Reformiral je državno upravo in šolstvo, izboljšal donosnost državnih podjetij (rudnikov soli, zlata in drugih kovin) in vlogo duhovnika, ki naj ne bi skrbel samo za duševni blagor vernikov, temveč naj bi jih vzgajal k dobrim državljanom in jim bil pomočnik v vseh življenjskih zadevah. Bil naj bi šolski učitelj, kmetijski svetovalec in celo zdravnik.9
Tudi predavanja njegovih profesorjev in nauki iz knjig ter občil so na Staniča vplivala pozitivno. V naprednem vzdušju je z njemu lastno vedoželjnostjo vsrkaval vse novo, si zapomnil in obdržal, kar se mu je zdelo pametno, in vse nespametno zavrgel. Salzburška leta so izoblikovala njegov značaj. Vzorom, ki si jih je takrat navzel, je ostal zvest vse življenje. Moralne in značajne smernice ter pridobljeno znanje, združeno z njemu lastno dobrosrčnostjo in usmiljenostjo, ljubeznijo do maternega jezika, preudarnostjo, vztrajnostjo in neumorno delavnostjo, so bili neobhoden pogoj in temelj njegovega delovanja.10
S svojim življenjskim delom sega Stanič v najširši slovenski prostor ne le kot najpomembnejši buditelj in literarni ustvarjalec Slovencev ob Soči pred marčno revolucijo, marveč tudi kot gornik, tiskar in knjigarnar ter kot dobrotnik ljudi in živali.11
1 ADG.
2 [Kociančič], 1873, 2/34.
3 Purtscheller, 1894, 100.
4 Izjava Staničeve 94 let stare svakinje. [Kociančič], 1873, 2/31.
5 V Semenišču sv. Trojice je dobivalo 48 seminaristov brezplačno hrano, pijačo in obleko, veliko jih je tam tudi stanovalo. Hübner, 1793, 553.
6 [Kociančič], 1873, 2/34.
7 KAES.
8 [Stanig], 1802.
9 Hammermayer, 1988, 395–452
10 [Levec], 1873, 12, 20, 33.
11 K[ociančič], 1873.