Poslovanje mlinov so določali posebni mlinski redi. Štajerska je dobila prvi mlinski red že leta 1346, Kranjska pa svojega šele leta 1770. Red je določal higienske okoliščine v mlinu, plačilo mlinarju, načine vzdrževanja mlina in mlinskih kamnov itd… Avstrijski cesar Franc I. je leta 1814 izdal mlinski red, ki je ohranjen tudi v Vodnikovem prevodu, in še zaostril pogoje glede ustanavljanja ter delovanja mlinov na Slovenskem. Znana je tudi mlinarska tarifa iz tega časa, ki je določala, da je mlinar za mletje centa (56 kg) žita dobil 1 krajcar ali pa 3,5 kg žita. Ker so mlinarji v glavnem prejemali plačilo v žitu, so svojo dejavnost pogosto dopolnili s pekovsko. Za to dejavnost je moral seveda mlin imeti poseben prostor in za peko usposobljenega delavca. V mlinih so po pravilih cehovskega reda pri mletju lahko pomagali tudi pekovski pomočniki. Omenjeno pravico so mlinarji ohranili vse do začetka 20. stoletja.
Okolica Celja je bila obdana z vodnimi mlini verjetno že zelo zgodaj, toda prvi pisni viri govorijo o celjskih mlinih šele ob pridobitvi mestnih pravic. Hudourniška Savinja za mline ni bila primerna, zato pa jih je bilo toliko več na njenih pritokih in mlinščicah – umetnih kanalih, ki so bili speljani vzporedno z njeno strugo. Neposredno ob Celju sta bili dve strugi – mlinščici, ki sta dobro vidni še na
upodobitvi Celja iz leta 1750. Ena je bila na zahodu blizu obzidja, druga pa na vzhodu ob še ohranjenem vodnem stolpu; celo ulica je dolgo nosila ime Mlinska ulica. V višini obeh mlinov sta bila jezova, ki pa sta ob poplavah zadrževala vodo, zato so ju morali porušiti. V 17. stoletju sta bila oba mlina last pl. Sattelbergov, ki so jih nasledili Neuhardti. Prvi Sattelberg je bil tudi gozdni oskrbnik v Celju in je imel sedež v Gozdnem dvorcu neposredno ob
Joštovem mlinu. Kasneje se je rod gospodarsko okrepil, saj je imel v svoji posesti tudi graščino Freienberg v Medlogu in hišo št. 6 na Glavnem trgu. V 19. stoletju stoletju na katastrskih mapah mlinov ob obzidju ni več videti.
—
Vir: Tatjana Kač, Od pšenice do kruha, Mlinarstvo in pekarstvo v Celju od začetka 18. stoletja do druge svetovne vojne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2004.
