Mrtvi in pogrešani

Ocene o mrtvih se sučejo okoli desetih milijonov. Ranjenih ni mogoče prešteti. Tudi tistih, ki so preprosto izginili in jih svojci nikdar več niso videli, je bilo nešteto. Množice ujetih vojakov in častnikov z vseh bojišč so še dolga leta po končani vojni pričakovali na njihovih domovih. Nekateri so se vrnili, drugi so pomrli od kužnih bolezni v taboriščih ali so se pogreznili v neznano.  Doma so jih čakali starši, žene, bratje in sestre. Žene niso vedele, pri čem so; ali naj upajo na njihov povratek, ali pa se naj poročijo s kom živim in konkretnim v domačem kraju. Bratje in sestre niso le žalovali za mrtvimi, ampak so bili obsojeni na mukotrpno čakanje, ker bo prej ko slej potrebno reševati premoženjske dedne zadeve. Postopki razglašanja za mrtve , ki so jih vodila sodišča, so bili dolgotrajni, a tudi če se pogrešanec v času postopka ni prijavil, da živi, ni bilo gotovo, da se ne bo pozneje nenadoma pojavil na domačem pragu.  Vladala je žalost, povojna revščina in negotovost.
Po prvi svetovni vojni smo si Slovenci zagotovili nekoliko bolj zaokroženo narodnostno celoto, čeprav je velik del ozemelj in slovenskega prebivalstva ostal v okrilju Italije in Avstrije. Slovenija se je združila s Hrvati in Srbi v zgodovinsko pogojeno zvezo južnih Slovanov, ki se je sprva imenovala Država SHS (Slovencev, Hrvatov in Srbov), potem Kraljevina SHS – da bi končno postala Kraljevina Jugoslavija. Kralj je bil iz srbske rodovine Karadžordževićev, kar je bolj motilo Hrvate kot Slovence. Srbi so bili v prvi svetovni vojni na strani zmagovitih zaveznikov, Hrvatje in Slovenci pa na strani poražene in razpadle avstro-ogrske monarhije. Kdo v Sloveniji bi se torej na glas hvalil z vojnimi trofejami pretekle – izgubljene vojne?
In tako se je dogajalo, da so bili kmalu pozabljeni možje in fantje, ki so kot žrtve na bojiščih padli kot avstro-ogrski vojaki, ali so pomrli po bolnišnicah, ali v ujetništvu. Bolj ko je bil kraj odročen, manj so se rojaki spominjali svojih izginulih »junakov«. Tako po sto letih od začetka vojne ugotavljamo, da v marsikaterem kraju ali mestu žrtve prve svetovne vojne še niso dobile mesta na spominskih obeležjih. Žal je tako tudi z Barbarčani (Belani) iz Haloz. Spominsko obeležje na pokopališču v Cirkulanah sicer izkazuje zapis 42 žrtev te vojne, vendar je to podatek iz leta 1917, ko vojna še ni bila končana. Obeležje žrtvam so tedaj postavili državi zvesti in domačemu kraju naklonjeni ljudje iz političnega, šolskega in cerkvenega življenja. Po vojni pa se ni zgodilo nič, kar bi kazalo na spoštljivo spominjanje na ljudi, ki so še včeraj veljali za domače farane in krajane. 
Šele devetdeset let po začetku prve svetovne vojne je raziskava razkrila, da je bilo iz župnije Sv. Barbare v Halozah mrtvih in pogrešanih skupno vsaj 124 oseb. Vsaj 82 jih torej nima nikakršnega spominskega obeležja in če se že niso, se bodo kmalu povsem izgubili iz spominjanja svojih rojakov. Kraji današnje občine Cirkulane so utrpeli neznanske in nadpovprečne vojne izgube že v prvi svetovni vojni, dobre 4 odstotke vsega prebivalstva jih je bilo. V drugi svetovni vojni je bil ta delež še višji, a na spomenikih je tudi teh žrtev poimensko le slaba četrtina.

Iz teh in čisto pietetnih razlogov smo se v Društvu za oživitev gradu Borl iz Cirkulan – ki ima v svoji strukturi dejavnosti tudi ohranjanje kulturne dediščine in pisanje krajevne zgodovine – odločili da raziščemo žrtve prve in druge svetovne vojne kolikor je še mogoče dosledno in dokončno. Raziskava poteka že nekaj let in bo v letu 2013 objavljena v posebni publikaciji. V njej bodo poleg poimenskih seznamov prikazane usode nekaterih padlih in pogrešanih rojakov iz sedanje občine Cirkulane. Nosilec raziskave je mag. Martin Prašnički, ki bo tudi avtor napovedane publikacije. Za pomoč in podporo pri izdaji knjižice sta se izrekli tako Društvo za oživitev gradu Borl kot župan občine Cirkulane, g. Janez Jurgec.
Seznam žrtev iz občine Cirkulane bo tako na razpolago za dopolnitev z imeni na obstoječih spominskih obeležjih, ki so pa že zavedena v register kulturne dediščine krajevnega pomena.