Rajka se omoži na Konškovino
Na Konškovino ste se omožili v tridesetih letih. To je bila takrat velika posest, imeli so trgovino, gostilno, mlekarno, žago, pošto, bencinsko črpalko in verjetno še kaj.
Samo zemlje smo imeli 128 hektarov. Največ je bilo gozdov. Ko se je 1941. leta začela vojska, smo imeli v hlevu 34 glav živine. Toliko so jo imeli malokje.
Kar se drugih stvari tiče, Konškovi so bili zakupniki pošte, ki je imela takrat sedež v Trstu. Bencinski črpalki sta bili pa dve, ena pri hiši, druga na vrhu klanca. To so bile takšne ročne črpalke, ki si jih postavil v sod. Pa tovorni avto smo imeli. Tast je bil napreden veleposestnik in gospod. Ko sem prišla na Trojane, torej leta 1934, so že imeli avto, kabriolet znamke Ford je bil. Verjetno je bil to prvi avto daleč naokrog. Mlekarna pa ni bila naša, je bila od vseh ljudi. Kmetje smo se združili in jo naredili v konkurenco Cukjatijevi v Šentgotardu.
Okolje je bilo precej drugačno od zagorskega? Ste imeli težave s prilaganjem ali se povsod dobro znajdete?
Je bilo toliko dela in zaposlitve, da o tem sploh nisem imela časa razmišljati. Ko sem prišla na Trojane, je tam gospodaril moj mož, njegova teta pa mu je pomagala. Oče in mati sta mu namreč umrla leta 1932. Že prvi dan po poroki je prinesel vse poslovne knjige v spalnico, mi jih dal in rekel, da če česa ne bom vedela, naj pa vprašam. Ko pa se je začela vojska, je stvari dal povsem iz rok. Od takrat dalje ni več nikamor šel, na noben urad. Vse to sem počela jaz.
Je bil pravi gospod.
Kje pa, nič ni bil gospoda. Izredno deloven človek je bil. Od treh, štirih zjutraj pa pozno v noč je delal. Imel je tri brate in štiri polsestre. Njegov oče je imel v prvem zakonu štiri hčere, v drugem štiri sinove. Ena hči in en fant sta mu umrla še majhna. Je rekel, da je moral iz vsakega gnezda enega Bogu darovati. Med vojno sta možu umrla še oba brata. Oba v Mathausnu. Starejši izmed njiju je zaključeval študij medicine, mlajši pa je hodil na učiteljišče. Tako je Grega ostal sam.
Je bila gostilna že takrat tako sloveča?
Takrat je bilo malo prometa. So pa prihajali iz zagorske in štajerske strani. Največ ob sobotah in nedeljah, na potico in belo kavo.
Gostilna je bila odprta ves neprijazni vojni čas. Ste imeli veliko nevšečnosti?
Ne, gostilna ni bila odprta vso vojno. Ne vem točno kdaj smo zaprli, vendar ni bila odprta ves čas vojne. Nevšečnosti so pa bile. Enkrat sem malo manj kot glavo prodala. V gostilno sta prišla sodelavec Marinka in moški, ki je bil zaupnik policije v Šentgotardu. Prvemu sem natočila pijačo, drugemu sem pa rekla, da za izdajalce pa nimam. Stanko Novak, ki ga je potem s težavo pregovoril, da ni bilo iz vsega skupaj nič, me je potem svaril, da naj vendar brzdam jezik. Je rekel: Gospa, zavedajte se, da imate samo eno glavo, da jih nimate cel zelnik.
Ampak je bilo vedno tako, da sem bila navajena kar naravnost usekati.
Kako vas je prizadela povojna razlastitev?
Kot sem prej rekla, jaz nisem bila navezana na lastnino. Mene ni motilo. Jaz sem še naprej delala, tudi fizično. Čeprav sem bila upravnica, pa direktorica. Tisto je bilo bolj za mimogrede.
Če mi ni bilo nič drugega danega v življenju, mi je bilo zagotovo to, da sem vse, kar sem lahko delala in kar sem morala delati, delala z dobro voljo. Nikdar z nejevoljo. Tudi gostinske sanitarije sem čistila, ko še nismo imeli čistilk zaposlenih. Pa sem bila direktorica.
Kako je pa to izgledalo?
Biti mora čisto in nekdo mora to narediti. Delali pa smo vsi veliko. Sama sem delala enako zavzeto, kot če bi bilo to še vedno moje. Brez pravega odnosa do dela ni uspeha. Inženir Mežan z Bleda, ki je bil po vojni večkrat pri nas, je rad rekel: Pridni bodite in delajte! Imeli boste dvojno korist: zaslužili boste in ne boste imeli čas misliti. In jaz res nisem imela čas misliti na te stvari.
Konškovo veleposestvo je bilo potem preoblikovano v kmetijsko zadrugo.
Najprej je bila ekonomija, kasneje je bila pa Kmetijska delovna zadruga Trojane. Zelo dobro smo gospodarili, tako da je šla naša zadruga kot zadnja v Sloveniji v likvidacijo. Mislim, da je bilo to šele leta 1960. Imeli smo gostilno, naredili smo žago. Mi smo celo izvažali, v Avstrijo, Italijo, Švico.
Je takoj po vojni postala gostilna tista, ki je prinašala največ denarja?
Ne, gostilne nekaj časa po vojni sploh ni bilo. So nas obiskovali trboveljski funkcionarji in ves čas govorili, da naj odpremo gostilno, da se ne bodo kar tako hodili naslanjat tja gor. In smo jo 1. marca 1949. leta res odprli. Takrat še majhno oštarijo. Potem je to raslo. Začela sva sama z možem, ko pa sem se leta 1978 upokojila, je bilo v gostišču zaposlenih 65 ljudi.
Ste imeli kot direktorica proste roke, so vas pri vodenju omejevali?
So hodili funkcionarji sem gor in me včasih opozarjali, da nekateri pravijo, da sem diktator. Ampak, ker nam je šlo dobro, so kar utihnili. Uspešnost gospodarjenja je bila posledica tega, da smo vsi pridno delali. V tridesetih letih po vojni z možem nisva imela niti enega dneva dopusta.
Menda ste vladali s trdo roko?
Nisem bila mila gospodarica. Vendar sem vseskozi delala z njimi, od jutra do noči, le ob torkih sem šla po opravkih. Zato sem si lahko privoščila, da delavnost zahtevam tudi od drugih. To je bil tudi vzrok uspešnosti. Stara mama mi je govorila: Zmeraj moraš reči, pojdimo in naredimo, nikoli pa pojdite in naredite! Če si ves čas zraven, potem gredo stvari zagotovo v redu in potem lahko seveda tudi kaj rečeš.
Se je takrat cenilo dobro delo, so vas cenili?
Mislim da. Na domžalski občini sem bila ves čas v odboru za turizem in gostinstvo. Sem jim povedala, da so razmere nemogoče. Takrat je bilo v vsej občini 38 zasebnih gostiln. Večina je prijavljala tako malo dohodka, da bi jim morali dati socialno podporo, ampak živeli so pa vsi dobro.
To sem tudi visokim funkcionarjem večkrat povedala. Dobro sem se razumela z Jankom Smoletom, ki je bil republiški in zvezni finančni minister. Enkrat me je klical z Velenja, naj pripravim tri kosila v prednji sobi in si vzamem čas. Potem se je pripeljal, z njim pa Mika Špiljak in Kiro Gligorov, ki je bil takrat zvezni finančni minister. Smole me je potem napeljal, da sem povedala svoje mnenje o finančni politiki in gostinstvu, ker je točno vedel, kaj bom rekla. Da finančna politika, kar se gostinstva tiče, ni vredna nič. Gligorov je kar rasel za mizo, vedno večji je bil. Ampak sem vse utemeljila.
Je vzrok za uspeh gostišča Konšek tičal tudi v teh dobrih znanstvih z vplivnimi ljudmi?
Tudi. ampak bilo jih je treba pridobiti. Naša prva prednost je bila, da smo imeli lastno delovno zadrugo, da smo doma imeli teleta, prašiče, kokoši. Tako smo imeli iz česa pripravljati hrano. Po vojski je bilo malo oštarij, kjer si dobil tudi za jesti. Ko pa je na dvorišče pripeljal kak avto, sem se pri šoferju takoj pozanimala koga vozi. Tako sem počasi poznala vse, vso slovensko industrijo. In vsi so se začeli pri nas ustavljati. Na takratnem slovenskem elektro podjetju so se šalili, da je boljše, če pustijo pošto na Trojanah kot pa v Ljubljani, ker bo tako prej prišla v prave roke.
Ampak niso prihajali le direktorji.
Ne, vsi so prihajali. Zlata Ivo Daneu in Miro Cerar. Pa popevkarice. Marjana Držaj, Jelka Cvetežar. Alenka Pinterič je navadno prišla kar k meni v kuhinjo. Tudi mariborski cerkveni gospodje so se tu redno ustavljali. Pa kriminalisti iz Ljubljane. V tisti prednji sobi smo gostili ljudi vseh barv, od cerkvene gospode do političnih funkcionarjev. Tudi maršal Tito je bil dvakrat pri nas. Najbolje sem se razumela z Miho Marinkom, z njim sva se lahko tudi vse pogovorila.
Kakor je bilo to koristno, je bilo verjetno včasih tudi naporno?
Nekateri so bili grozni, so ti polnili ušesa z vsakršnimi neumnostmi. Ampak, moraš biti racionalen. Vedno sem trdila, da dober gostinec ni nikoli normalen človek. Ali imaš v glavi en kolešček, preveč ali premalo. Tako pač je, gost ima vedno prav, tudi če nima.
So vam ti pomembni gostje veliko zaupali?
Veliko stvari so mi povedali, dobro sem vedela, kaj se dogaja.