Socialni boj se je še posebej zaostril leta 1939, ko so sredi poletja pekovski pomočniki stavkali več kot mesec dni.
Mojstri so najemali nadomestno delovno silo – stavkokaze, vendar ki so jih pomočniki lovili in jim preprečevali dostop do pekarn. Po osebnih pričevanjih so zvečer marsikomu med njimi tudi privoščili »kopanje« v Savinji. V sporu zaradi kolektivne pogodbe med pekovskimi pomočniki in mojstri je moral posredovati celo predsednik celjske mestne občine dr. Alojz Voršič. 19 celjskih pekovskih mojstrov, ki se je udeležilo sestanka, je popustilo zahtevam pomočnikov in sklenilo z njimi kolektivno pogodbo, ki je bila v skladu z zakonom o zaščiti delavcev. Po tej pogodbi je delovni čas obsegal 60 delovnih ur, nedeljski počitek je trajal 36 neprekinjenih ur, delo pa se je plačevalo tedensko – ob sobotah po zaključku dela. Vsi stalno zaposleni pomočniki so morali prejeti pol kilograma kruha na dan, upravičeni so bili do dopusta od 4 do 8 dni, izrabe praznikov in do 50 % doplačila za nadurno delo.
—
Vir: Tatjana Kač, Od pšenice do kruha, Mlinarstvo in pekarstvo v Celju od začetka 18. stoletja do druge svetovne vojne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2004.
Vir: Tatjana Kač, Od pšenice do kruha, Mlinarstvo in pekarstvo v Celju od začetka 18. stoletja do druge svetovne vojne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2004.
