Razvoj kinematografije v Tržiču je tesno povezan z delovanjem Kovorjana Janka Nadišarja. V letih 1913 in 1914 je vrtel filme v Kranju, po 1. svetovni vojni je začel delovati v Tržiču, na Glavnem trgu, »Pər Bastelnu«, danes Trg svobode 20.
Kinematografsko delovanje mu je zaustavila najprej druga svetovna vojna, leta 1946 pa dokončno še zaplemba premoženja z nacionalizacijo. Pri Nadišarju sta filme vrtela Vinko Tomazin in Franc Teyrovsky, glavna kinooperaterja v povojnem Kinu Tržič.
V času 2. svetovne vojne se je kino preselil v dvorano »Na Skali«, tu je ostal do konca svojega delovanja. Iz ustnih virov vemo, da je bila okupacijska oblast, z županom Hugom von Kurzem na čelu, naklonjena delovanju kina. Služil ji je predvsem v propagandne namene. Vsaj v grobem so prostori takrat dobili podobo, ki se je obdržala skozi 2. polovico 20. stoletja, med drugim tudi kasetiran strop, ki ga je izdelalo tržiško mizarsko podjetje Aman. Več posegov v prostor je sledilo po vojni. Stene so bile razdeljene na spodnji leseni del ter zgornji, obložen z blagom, za boljšo akustiko. Predvojni premični oder je bil odstranjen, prostor za orkester pa zazidan. Leta 1969 so bili vgrajeni novi preklopni stoli. Filmsko platno, opremljeno z motorjem za dviganje in zvočnikom, je bilo prestavljeno od zadnje stene odra k sprednjemu robu.
Tudi zunanjost je spremenila podobo. Terasa pred vhodom je dobila streho in bila preurejena v čakalnico. Nameščene so bile vitrine za filmske plakate. Skozi nov stranski vhod se je v dvorano lahko vstopalo še s Cankarjeve ceste. Nad čakalnico je bil urejen bife.
Stavba se je v tem času preimenovala v Cankarjev dom. Od srede 50. letih 20. stoletja je v dvorani desno od vhoda visel portret Ivana Cankarja, delo domačina Viktorja Ivnika. Danes na istem mestu visi replika.
