Radio Brežice je leta 2007 zamenjal lastnike in postal del poslovne skupine Krater. Pod njenim okriljem je 1. januarja 2008 zaživel Radio Aktual, ki je bil v Posavju od tega dne slišen tudi preko obeh frekvenc Radia Brežice (88,7 in 95,9 MHz). Od 9. januarja 2009 sta omenjeni frekvenci prenašali program Radia Veseljak z geslom »radio z nasmehom«. Ker je predvajal izključno slovensko (narodnozabavno) glasbo, se je v javnosti predstavljal kot »edini specializiran komercialni radijski program v Sloveniji«. Na območju Posavja, Kozjanskega in dela Dolenjske je postal dodatno slišen preko frekvenc brežiškega radia, od katerega je v programskem smislu ohranil dvoje: dnevne osmrtnice in zahvale ob nedeljah. Oglasno sporočilo, ki je prebivalce Posavja seznanjalo s to spremembo, je imelo bobneč, vendar, kot se je hitro izkazalo, vsebinsko prazen naslov: »Končno radijski program, ki ste ga v Posavju pogrešali«.
Pismo, ki ga je Martin Dušič leta 2013 naslovil na uredništvo Posavskega obzornika, osvetljuje poglavitne spremembe, katerim je bil podvržen Radio Brežice po programski (samo)ukinitvi. Te so vznejevoljile zveste poslušalce brežiškega radia, katerega pester program so skoraj v celoti nadomestile komercialne vsebine z najprej enim ter nato z drugim predznakom; da bi bila mera nezadovoljstva polna, so po novem radijske vsebine posavskemu poslušalstvu odmerjali v oddaljeni Ljubljani: »A žal so bile vse naše pripombe, mnenja (mislim na številne poslušalce z območja Pišec, Bizeljskega, Globokega) kar nekako z viška zavrnjene, utišane, da nas je pač premalo in da občina noče in ne sme več podpirati domačega radia, ker se mora privatizirati. Tako smo dobili kar naenkrat ljubljanski Radio Aktual, ki se seveda ni dolgo obnesel, sedaj pa nas razveseljuje s frajtonarico in domačo turbo glasbo, ki jo zasoli še s komercialno domiselnim čvekanjem, Radio Veseljak; na vsake toliko časa pa Posavce še posebej potolaži s kakšno županovo uro (Sevnica, Krško, Brežice) in v telegrafskem slogu novicami ›lokalno.si‹ (včasih so, včasih niso), kar vse skupaj pa je verjetno tudi plačljivo. Ja, zanimivo, edino tedanji novinarji so nam znali prisluhniti in prav njim gre zahvala, da so vsaj osmrtnice kot edine ostale zapuščina nekdanjega Radia Brežice. Baje je prizadevnim brežiškim novinarjem gospoda iz Ljubljane pikro zabrusila ob odobritvi te prošnje z naslednjimi besedami: ›No, pa imejte za Posavje na našem radiu še čisto posebej en pogrebni zavod!‹«
