V letu 1962 so nameravali urediti cestišče od Metlike proti Suhorju in od Koroške vasi do Zajca. Cesto so gradili po pred leti izdanem načrtu. Dela je prevzelo novo nastalo Cestno podjetje iz Novega mesta, katerega direktor je bil Franc Gorenc. Pri gradnji ceste so pomagale mladinske delovne brigade. Belokranjci so bili zainteresirani, da bi uredili čim več cestišča.
Ko se začeli delati prve metre asfalta, si je veliko Metličanov ogledalo potek rekonstrukcije. V času gradnje so imeli težave s slabim vremenom ter nezadovoljnimi, slabo plačanimi delavci. Prvi del rekonstrukcije so nameravali zaključiti do konca avgusta 1962. Organizirali so tri mladinske delovne brigade. Prva je pričela z delom 20. junija 1962, drugi dve pa od 20. julija do 20. avgusta 1962 (prijavilo je se jih je 74, jedli so v novi šolski kuhinji, nastanjeni pa so bili v prostorih OŠ na metliškem gradu). Zanimiv podatek je, da 38 % brigadirjev še ni imelo 15 let. Prav zaradi starosti v začetku niso dosegali norme, vendar se je čez čas pokazalo, da so se utrdili in normo celo presegali. Za brigadirje so lepo poskrbeli, pripravili so jim 18 predavanj, 8 kino predstav, popeljali so jih po tovarni Beti, obratu Novoteksa, Vinski kleti, Belokranjskem muzeju. Družili so se ob treh tabornih ognjih, udeležili so se proslave v Gradcu in na Hrastu, prav tako so tekmovali v športnih disciplinah. Ker Cestno podjetje ni imelo stroja za asfaltiranje (t.i. »finišerja«), si ga je izposodilo od podjetja Slovenija ceste, morali pa so počakati, saj je bil na drugih lokacijah. Konec septembra so asfaltirali pas od Metlike do Trnovca in od Koroške vasi do Zajca. Zemeljska dela so opravljali od Lokvice do Jugorja. V letu 1963 so pričeli z drugim delom priprav na asfaltiranje gorjanske ceste, delavci so v preteklem letu pripravili zemeljska dela, da bi delo hitreje steklo. Predviden strošek za to leto je bil 420 milijonov dinarjev, zaključek so načrtovali 29. novembra. V aprilu so pospešeno delali na odseku od Suhorja do Vahte. Cesto so razdelili v tri sektorje, od Lokvice do gostilne Zajc, približno 12 km; vsi sektorji so bili približno enako razdeljeni po dolžini, po težavnosti pa ne. Tehnik Pikel je vodil II. In III. sektor, Milan Bizjak pa je bil tudi vodja sektorja. Konec junija 1963 so bili na I. sektorju izkopi in nasipi urejeni, potreben je bil samo planum. Na II. sektorju so morali prebiti useke, na III. sektorju pa so bili šele v začetni fazi dela. Geodetske meritve je od aprila do oktobra opravljal praktikant Niko Adlešič. Julija 1963 so nadaljevali z asfaltiranjem ceste proti Suhorju. Zaradi manjše zmogljivosti peči so lahko na uro pripravili le 16 ton asfaltne mešanice, kar zadostuje za dolžino 160 m pri širini 6 m. Sredi avgusta so polagali asfalt v naselju Hrast na belokranjski strani. Asfaltna baza (»tovarna asfalta«) je bila postavljena pri tovarni Beti v Metliki, da bi povečali proizvodnjo asfalta, saj naj bi bilo asfaltiranje zaključeno 1. novembra. Roku je botrovala stava nekega dvomljivca in direktorja Cestnega podjetja Franca Gorenca. Stava je vsebovala 10 buteljk dobrega vina, ena od teh naj bi bil šampanjec na željo Franca Gorenca.
V tem času je SGP Pionir pričel graditi nov most na Primostku, 4.30 m višji od dotedanjega, dolg 61.6 m, širok 6 m. Nosilnost novega mostu je 22 t.
V začetku oktobra so se vozniki od Metlike do Vahte že peljali po novem asfaltu.
Ko so se novinarji 30. oktobra prebili mimo zapornice pri Badovincu, so na drugi strani Gorjancev naleteli na vodjo gradbišča Daneta Mižigoja, ki jim je ob 18.15 dal izjavo, da morajo položiti le še 132 m asfalta. 1. novembra ob 9. uri so delavci Cestnega podjetja Novo mesto zaključili asfaltiranje ceste od Novega mesta do Metlike.
4. novembra 1963 so cesto od gostilne Zajc do Metlike slavnostno odprli za javnost. Delavci Cestnega podjetja Novo mesto so postavili dva mlaja in med njima napeli napis »Dobrodošli v Beli krajini«. Med gosti so bili republiški sekretar za promet Alojz Žokalj – Džidži, ljudski poslanec Niko Belopavlovič, inž. Ciril Mravlja in ostali. Točno ob 15. uri je Alojz Žokalj prerezal trak, kolona avtomobilov pa se je odpeljala. Na Jugorju, pri Badovincu, jih je pričakala prisrčna zaseda. Čez cesto so bile postavljene mize, polne belokranjskih pogač in suhomesnatih proizvodov, tudi bokalov vina ni manjkalo. Pričakali so jih veljaki metliške občine in domačini, gospodar Pepi Badovinac in njegova žena Milka sta jih pričakala v narodni noši. Ko so stopali iz avtomobilov, so jim fantje in dekleta v nošah pripeli nageljčke z rožmarinom. Kolona avtomobilov je nato nadaljevala pot do Hrasta, kjer so jim prav tako pripravili zaporo, v imenu prebivalcev jim je dobrodošlico izrekel Marko Belopavlovič in jih povabil na kostanj, orehe in vino, Alojz Žokalj je z veseljem tudi tukaj prerezal vrv med mlajema. Radostni so nadaljevali pot proti Metliki, kjer so jih pričakali pred novo odprtim Hotelom Bela krajina. Dobrodošlico jim je izrekel podpredsednik občinske skupščine Franc Jakljevič.
Bela krajina je pridobila novo, asfaltno prometnico, dolgo 28 km, kar 2 km krajšo od predhodne. Cesta je bila že odprta, na njej je bilo potrebno še narediti še nekaj zaključnih del, prav tako pa so stekla dela na cesti proti Črnomlju, ki bo dolga 15 km.
Ker je glavna cesta čez Metliko že dobila novo podobo in so imeli stroje že v dosegu roke, so se odločili, da asfaltirajo še nekatere ulice in trge po Metliki.