Dr. Marijan Polenšek se je rodil 8. novembra leta 1902 v Vipavi dr. Juriju Polenšku, sodnemu pristavu, in njegovi ženi Frančiškiiz znane ljubljanske družine Dermastia. Jurij Polenšek je bil rojen leta 1869 v zaselku Lajše pri Gorenji vasi. Študiral je pravo na Dunaju in tam leta 1898 tudi doktoriral. Njegovo prvo službeno mesto je bilo na avstrijskem Koroškem in kot je pozneje pripovedoval, so takrat na sodiščih nemški sodniki še potrebovali slovensko-nemške prevajalce, ker stranke niso razumele nemščine. Po 1. sv. vojni je postal predsednik okrožnega sodišča v Novem mestu, kjer je leta 1954 tudi umrl.
Sin Marijan je obiskoval osnovno šolo v Trebnjem, škofijsko gimnazijo v Šentvidu pri Ljubljani, Slovensko državno gimnazijo v Gorici in leta 1920 maturiral z odliko na novomeški gimnaziji sodeloval pri organizaciji prve pokrajinske likovne razstave septembra leta 1920 v Novem mestu (gibanje Novomeška pomlad) ter se še istega leta vpisal na študij medicine v Gradcu.
Po diplomi leta 1926 je stažiral in služboval v splošni bolnišnici v Ljubljani, se strokovno izpopolnjeval v Rimu, leta 1930 pa je postal zdravnik samostojne zdravstvene občine Šmihel-Stopiče. Po njeni ukinitvi leta 1934 pa banovinski zdravnik Združene zdravstvene občine Novo mesto – okolica. Leta 1936 je dobil dovoljenje, da sme opravljati postransko službo ordinarija v bolnišnici usmiljenih bratov v Novem mestu in prevzel tudi vodenje internega oddelka. Istega leta se je poročil in imel v zakonu 5 otrok.
Jeseni leta 1936 je bil na občinskih volitvah kot nosilec liste JRZ izvoljen za predsednika mestne občine Novo mesto. Kot župan Novega mesta je bil tudi član finančnega odseka, izvoljen je bil v odbor za zaščito »dece«, bil član upravnega odbora mestne hranilnice in odbora za občinsko prehranjevanje.
Po kapitulacije Jugoslavije aprila leta 1941 je župan dr. Marjan Polenšek izročil mestne ključe občinskemu tajniku g. Franju Avscu z besedami: »Jugoslavije ni več, moja funkcija je prenehala.« Toda ko je 23. aprila Novo mesto zasedla italijanska vojska, je pritekel na njegov dom vidno vznemirjen tajnik, da je na občini polno Italijanov, da jih nihče ne razume, da je videti, da zahtevajo župana, naj se torej vendarle vrne in pomeni z njimi, še zlasti zato, ker govori italijansko. Tako se je začelo njegovo medvojno županovanje.
Aktivistka OF gospa Fani Košir iz Novega mesta ga je sicer skušala pridobiti za sodelovanje z OF, češ da v njej sodeluje več strank, vendar jo je zavrnil z besedami, da komunistom ne verjame.
Na občinski seji 23. decembra leta 1941 se je župan spominjal petletnega poslovanja občinskega odbora, pri čemer je navajal vse uspešno opravljene zastavljene naloge. Med drugim je omenil ureditev statuta za občinske uslužbence, elektrifikacijo Novega mesta, izgradnjo občinskega zavetišča, preureditev javne razsvetljave in ureditev javnega stranišča.
Zanimivo je, da po kapitulaciji Italije, ko so partizani 10. septembra leta 1943 vkorakali v osvobojeno Novo mesto in aretirali precej Novomeščanov ter jih nekaj tudi ustrelili, župana dr. Marijana Polenška niso niti zaprli, temveč so ga celo imenovali za področnega zdravnika v sanitetnem odseku. Temu je morda botrovalo tudi to, da se je bolj zanimal za županske zadeve in ni sodeloval pri dejavnostih protirevolucionarnega tabora, ki so se vršile po mestu. To potrjuje tudi dejstvo, da ga je stotnik Vuk Rupnik »zaman poskušal prepričati, naj kot predstavnik civilne oblasti zahteva od italijanske vojske poroštvo za popoln red in mir ter varnost v mestu, obenem pa [tudi]‚ priznanje slovenske oblasti ter njenih organov Vaških straž kot slovensko orožništvo, ki naj izvršuje službe javne varnosti in notranje in zunanje zaščite mesta «.
Po zasedbi mesta 21. oktobra leta 1943 so Nemci od dr. Marijana Polenška zahtevali, naj še naprej opravlja župansko funkcijo, vendar je to odklonil, kljub temu da so mu Nemci dali vedeti, kaj ga lahko doleti zaradi neposlušnosti. Vzrok, da so mu Nemci prizanesli, lahko iščemo v njegovem odličnem znanju nemščine in velikem pomanjkanju zdravnikov v že tako preobremenjeni bolnišnici. Na ženino vprašanje, čemu je zavrnil nemško zahtevo, ji je odgovoril, da se je z Italijani še dalo dogovarjati, z Nemci pa se ne da. Morda je na njegovo odločitev vplivalo tudi opozorilno pismo mlajšega brata dr. Iva Polenška, ki mu ga je poslal iz partizanov. Nenazadnje pa je najbrž tudi sam uvidel, da vojna sreča Nemce zapušča, saj je vseskozi v kleti domače hiše naskrivaj poslušal tuje radijske postaje.
Proti koncu vojne so dr. Marijanu Polenšku namignili, da bi bilo za njega morda bolje, da proda svoje premoženje v Novem mestu in se preseli v Celovec. Kategorično je odgovoril, da je prepričan, da med vojno ni storil nič takega, da bi moral bežati iz domovine. Kljub temu je bil leta 1945 pred vojaškim sodiščem v Novem mestu obsojen na 8 let odvzema svobode s prisilnim delom, na 8 let izgube volilne pravice in pravice do javne službe ter zaplembo celotne imovine z zakonskimi omejitvami.
Po dveh mesecih zapora v delovnem taborišču pri Kočevju je bil zaradi amnestije avgusta leta 1945 izpuščen na svobodo. Nato je eno leto služboval v Celju, dva meseca v Kostanjevici, sodeloval v Hercegovini pri akciji za zatiranje pegastega legarja in bil nato vse do upokojitve leta 1969 zaposlen kot splošni zdravnik v Zdravstvenem domu Novo mesto. Leta 1956 je bil s sklepom okrožnega sodišča v Novem mestu rehabilitiran. Sodišče je sicer ugotovilo, da zaradi svojega prepričanja ni politično dejaven, vendar pa tudi ni ugotovilo, »da bi kjer koli direktno nasprotoval naši družbeni ureditvi«. Po upokojitvi je postal prvi zdravnik zdravstvene ambulante v tovarni zdravil Krka v Novem mestu.
Vse življenje je prijateljeval z novomeškimi frančiškani, bil tudi njihov osebni zdravnik, zato so »uglednemu, prizadevnemu ter zaslužnemu zdravniku […] dr. Marijanu Polenšku« leta 1967 podelili »posinovljenje« in ga s tem sprejeli v »bratsko skupnost celotne frančiškanske družine«.
Umrl je leta 1978 v Novem mestu. Dr. Marijan Polenšek je bil odlikovan leta 1940 z Redom Sv. Save V. reda.
