Višnja Gora je slikovit kraj (pravno formalno nima več statusa mesta, velja pa kot zgodovinsko mesto) na poti med Ljubljano in Novim mestom. To območje je bilo poseljeno že na prehodu iz bronaste v železno dobo. V srednjem veku je bil predhodnik Višnje Gore Stari trg, ki se ga omenja v 12. stoletju, kot trg pa leta 1269. V 15. stoletju (leta 1444) je Višnja Gora dobila trške pravice.
Višnjegorski grofi veljajo za eno najpomembnejših plemiških rodbin v srednjem veku na Slovenskem. Izhajali so iz rodu koroške grofice Heme. Prvi njihov sedež je bil na gradu Pux v zgornji dolini Mure, v 12. stoletju pa se je ena izmed njihovih vej naselila v Višnji Gori. Prvi omenjeni Višnjegorski grofi so bili Henrik, Ditrik in Majnhard. Eden najimenitnejših je bil Albert Višnjegorski, mdr. tudi udeleženec tretje križarske vojne. Višnjegorski so izumrli že sredi 13. stoletja.
Zaradi vse bolj nevarnih turških vpadov v 60. letih 15. stoletja so bili Višnjani nezavarovani in so se začeli seliti višje na grič, kjer so zgradili obzidje in obrambne stolpe, kar je bil tudi pogoj, da so lahko pridobili mestne pravice, ki jim jih je podelil cesar Friderik III. leta 1478.
Gospodarstvo Višnje Gore je bilo precej razvito že v 15. stoletju, predvsem je zaradi ugodne prometne lege cvetela trgovina, od obrti pa kovaška, nožarska in čevljarska obrt, kar je bilo povezano s tedenskimi sejmi.
V 16. stoletju, ki je bilo za mesto najbolj turbulentno, je na Višnjo Goro močno vplival vseslovenski kmečki upor leta 1515, okolico pa so leta 1528 opustošili Turki, ki z obleganjem mesta niso uspeli. Leta 1514 je cesar Maksimilijan I. v mesto vpeljal nov letni sejem na nedeljo po rešnjem telesu. Proti koncu 16. stoletja je mesto zaradi slabih letin, visokih davkov in konkurence podeželskih obrtnikov začelo vse bolj propadati, prebivalci so se izseljevali.
Tudi 17. stoletje Višnji Gori ni bilo naklonjeno, saj je mesto pogorelo in si kasneje tudi spričo začasnega gospodarskega napredka (Bogatajeva manufaktura svilenih nogavic) in železniške proge leta 1894 ni opomoglo.
Zgodovina Višnje Gore se odslikava tudi na njegovem grbu in zastavi. Na svetlo zeleni podlagi, na hribu, stoji bel grad z dvema stolpoma. Med strehama stolpov je upodobljen zgodovinski simbol mesta Višnja Gora, zlat polž s hišico, ki je priklenjen na verigo. Po legendi je bil pri Sisku ranjen sin žene beneškega doža. Našla ga je Sofija Višnjegorska in za njega poskrbela. Kneginja Beneške republike je v zahvalo višnjegorskim bratom podarila polžjo hišico, okrašeno z diamanti. Kasneje se je ta dar izgubil, zato so Višnjani dali izdelati novo lupino.
V Višnji Gori in okolici so se rodile, tukaj delovale oziroma tako ali drugače zaznamovale te kraje, številne pomembne osebnosti: kulturni ustvarjalci – Anton Tomšič, Janez Cigler, Josip Jurčič, Janez Čandek, Edo Turnher, Mihaela Zajc-Jarc, Angelca Škufca; likovni ustvarjalci – Leon Koporc, Marko Šuštaršič, Janez Kastelic, Štefan Horvat; znani športniki – Ive Krevs, Drago Bregar.
VIRI:
Enciklopedija Slovenije (knjiga 14), ur. Marjan Javornik et al., Mladinska knjiga, Ljubljana, 2000.
Krajevni leksikon Slovenije, II. knjiga (Jedro osrednje Slovenije in njen jugovzhodni del), ur. Roman Savnik, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1971.
V Višnjo Goro, ob 520-letnici mesta Višnja Gora, ur. Pavel Groznik et al., Krajevna skupnost in Turistično društvo Višnja Gora, 1998.
Višnja Gora, Wikipedija, pridobljeno 9. 8. 2024 s https://sl.wikipedia.org/wiki/Vi%C5%A1nja_Gora.
