Slovenski narod o dejavnosti Bralnega društva ni poročal, vse prispevke najdemo v časopisu Domovina. Prvi je šele iz 4. 11. 1898 kjer na strani 348 najdemo prispevek o občnem zboru (Bralno društvo v Dolu pri Hrastniku) imelo bode v nedeljo dne 13. t. m. svoj VI. redni občni zbor ob treh popoludne v sobi bralnega društva. K obilni udeležbi vabi vse p. n. g. člane odbor.
Naslednji prispevek je iz 4. 9. 1903, kjer na strani 402 piše, da (Bralno društvo na Dolu) praznuje letos desetletnico svojega obstanka. Glede na to priredi v nedeljo, 6. septembra ob 4. uri popoldne v gostilniških prostorih g. F. Roša v Hrastniku veselico s petjem (mešani zbor: Adamič: V gozdu, M. Hubad: Narodne pesmi, Moški zbor: Pesem Koroških Slovencev), burko: Doktor Hribar, s plesom, šaljivo pošto itd. K obilni udeležbi vabi (tudi društvu nasprotnega lažnjivega »Gospodarjevega« dopisnika) odbor.
Čez slab teden, 15. 9. 1903 na strani 420 beremo naslednji prispevek: (Iz Hrastnika) Kakor napovedano, se je vršila dne 6. t. m. veselica bralnega društva na Dolu, pod kozolcem g. Ferd. Roša. Udeležba je bila srednja. Navzlic krasnemu vremenu, navzlic mnogim lepakom v vseh bližnjih krajih, navzlic vsem naznanilom po časopi[si]h nismo videli skoraj nobenega tujca. Daši se je povdarjalo zaporedoma, da stoji društvo na slabih nogah, vendar so nas naši najbližnji sosedi Trbovljčani pustili na cedilu — ne, ne samo to! Priredili so, rekel bi nekako ostentativno, ravno isti dan veselico (v kak namen?) Ljudje govore, da so bila kar dvojna vabila? 1. Vabilo k igrokazoma „Eno uro doktor” in „Dr. Allvvissend” (nemški?) 2. Vabilo k predstavi Kristusovega trpljenja. Če je to resnica, potem se nam vzbuja misel na združenje vseh visoko stoječih, vendar na nemčursko stran se nagibajočih trboveljskih frakcij. Če že hoče trboveljsko dijaštvo prirejati predstave sebi v kratek čas, naj to dela ob priložnostih, ko se ne bo s tem škodovalo narodnim težnjam! — A tudi Dolanci bi se lahko prikazali v lepšem številu, vsaj se gre za obstoj njih društva. — Glede igre same gre največja zahvala nadučitelju g. A. Gnusu. Hvala mu za njegovo marljivost in skrbnost, katero je imel za točno prireditev veselice. Pelo se je, kakor se izražajo izvedenci, izborno. Zato nam je itak bil porok naš stari pevovodja, ki dovede s svojo železno generijo petje vedno do viška popolnosti. Pred vsem se je obnesel mešan zbor M Hubad: „Je pa davi slan’ca padla”. Brez napak se je proizvajala tudi Adamič: „V gozdu”. Ker sem čital v nekaterih časopisih o tej Adamičevi pesmi nepovoljno kritiko, pripomnim, da naj se ne igra samo pri glasovirju, ampak slišati se mora peti! Te kakor i druge pevske točke so privedle občinstvo do burnega navdušenja. — V dobro voljo sta spravila navzoče šaljiv prizor: „Oče Matjaž prvič pri fotografu” in burka. Odlikovali so se vsi diletantje. Kot novinki z veseljem pozdravljam gospici Vek. Roš in Anico Speiserjevo. Največ zasluženega priznanja je seveda dosegel g. Radič. Po igri se je razvila živahna zabava.
Tudi naslednje leto, 2. 9. 1904 je na strani 405 prispevek o veselici: (Iz Dola pri Hrastniku) V nedeljo, dne 4. avgusta t. l. se vrši na Dolu veselica „Bralnega društva” z dvema igrama, petjem ter tamburanjem domačega zbora, ki nastopi prvikrat v oktetu z novimi, „pregrajenimi” (sestav. Gutscby) tamburicami. Pri tej priliki so se izkazali hrastniški nemškutarji v pravi luči. Že pred dolgim časom so se domenili, da nam bodo veselico v zadnjem času skusili preprečiti. In kako so hoteli to dovršiti! Pri igri in petju sodeluje neki gojenec rudarske šole v Celovcu. Temu se je te dni povedalo, da se je gospod oskrbnik rudokopa izrazil, da ne dobi tu službe, ako pri veselici sodeluje. Ako bi se na ta način veselica preprečila, bi imelo „Bralno društvo” znatno škodo. Raditega so se takoj odločili trije narodni možje, med njimi g. Ferdo Roš, da poizvedo od gospoda oskrbnika resnico. Kakor je bilo misliti, gospod oskrbnik ni imel niti pojma o tej zadevi in je obljubil z vso strogostjo postopati proti lažnjivemu podležu. Mi slutimo, da je isti lump oni „gospodek”, v katerem se je že parkrat čitalo v „Domovini”. Veselica se torej vrši in sicer v nedeljo, dne 4. avgusta ob 4. uri popoldne v Posojilnici na Dolu.
Kot kaže, so zgornji prispevek objavili z zamudo, saj so veselico organizirali v avgustu. Je pa bil 20. 9. 1904 na strani 439 objavljeno poročilo o njej: (Iz Dola pri Hrastniku) Veselica, ki jo je priredilo „Bralno društvo na Dolu”, se je vršila nad vse pričakovanje dobro. Zavedno občinstvo je napolnilo prostore do zadnjega kotička — eno tretjina ljudi, smemo reči, je moralo oditi radi prenapolnjenja posojilnične dvorane. Živahno ploskanje je pričalo, kako sodijo ljudje o predstavah, petju in tamburaših. Da se bodo obe igri proizvajale brez napak, nam je bil porok neutrudljivi g. nadučitelj Ant. Gnus, videč voditelja pevcev, g. Miloša Roša, smo bili prepričani, da tudi petje ne bo pogrešalo znane dovršenosti ; v tem se nismo, motili. Naravnost presenetili so nas pa tamburaši, ki so nastopili to pot prvič. Čuditi smo se morali eleganci, s kojo so igrali narodni himni „Naprej” in „Bodi zdrava”. Upamo, da ni bilo zadnjič, ko smo jih posluš. Da je bil tudi gmoten uspeh veselice izvrsten, je umevno. Velika večina ljudstva je nato odšla k prosti zabavi v gostilno g. Fran. Peklarja, kjer smo se pozno v noč razveseljevali pri petju, plesu in šaljivi pošti, ki je donesla družbi sv. Cirila in Metoda nekaj kronic. Spečalo se je tudi več sto narodnih kolekov. Pri tej priliki ne smemo porabiti vrlih Zagorjanov, kojih je došlo nad 30. Vrnemo jim to dne 25. t. m. z izletom na slavnost „Sokola ” v Zagorju . Do svidenja!
Naslednji prispevek je bil objavljen šele čez pet let, 26. 9. 1908 na strani 3: (Iz Hrastnika). V nedeljo, dne 30. t. m. ponovita „Bralno društvo na Dolu” in hrastniško-dolska podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda veselico v korist naši družbi. Veselica se vrši v Hrastniku v gostilniških prostorih g. Fr. Roša, začetek ob 3. uri popoldne. Vspored je jako raznovrsten. Diletantje vprizore razne veseloigre, gospice imajo seveda nebroj tajnih, imenitnih načrtov. Zlasti pa opozarjam si. občinstvo na streljanje za dobitke. Dobitki so dragoceni, v resnici krasni. Dalje je ribolov, vrtiljak, ples i. dr. Narodnjaki, sosedje, posetite to veselico hrastniških mladih — videli boste, da nikjer tolike zabave, nikjer toliko pravega veselja. Na svidenje! Na zdar!
To je zadnji prispevek o Bralnem društvu na Dolu. Iz zgornjih prispevkov sicer o knjižnici Bralnega društva ne izvemo veliko (ne o članstvu, velikosti zbirke), lahko pa razberemo pestro društveno dogajanje.
