“Razstavo je pripravilo Kulturno društvo Kraški šopek iz Sežane v sodelovanju z Vojaškim muzejem Tabor iz Lokve in Javnim skladom za kulturne dejavnosti – Območna izpostava Sežana, občino Sežana ter Kosovelovim domom in je dogodek pred 2. delom državnega srečanja folklornih skupin Le plesat me pelji.
Razstava nosi naslov Oblačilna podoba med prvo svetovno vojno v zaledju fronte. Z njo smo se želeli pokloniti spominu na ljudi, ki so živeli v tistem viharnem času v drugem desetletju 20. stoletja. O njih in o zgodovinskih dogodkih smo začeli razmišljati ravno v letošnjem letu.
Člani društva smo že toliko stari, da je v nas še živ spomin na ‘nonote’, ki so nosili vojaško uniformo po evropskih bojiščih. Marsikdo od naših ‘nonotov’, stricev, ‘pranonotov’ je pustil na teh bojnih poljih tudi svoje življenje in se nikoli več ni vrnil k družini.
Sprva smo razmišljali, da bi razstavili fotografije in pisma, ki jih še hranimo doma. Ker pa se v društvu ukvarjamo tudi z oblačilno podobo, se nam je porodila zamisel, da bi raje predstavili življenje v zaledju fronte – življenje družin na Krasu, v katero je tudi posegla vojna in ki so tako kot vojaki živeli z njenimi posledicami. Pri tem nam je pomagal Srečko Rože s svojo družino.
Ob pripravljanju razstave smo spoznali, da je pomembno vlogo v tem vojnem času odigrala tudi ženska. Mlade ženske so se morale posloviti od svojih mož, matere od svojih sinov, otroci od svojih očetov. Ženske so morale poleg svoje vloge odigrati tudi vlogo moških – skrbele so za materialno plat družine, prevzele moška opravila pri vzdrževanju domov in kmetij, pogosto pa so s svojim delom – kot vidimo na razstavi – tudi prispevale k oskrbovanju vojakov na bojiščih – npr. – tolkle kamen za železniško progo.
Naša razstava je videti skromna, a ima veliko simbolike. Iz oblačil lahko ‘razberemo’, kakšna je bila socialna podoba kraške družine v tistem času, s čim in kako so se preživljali ter kakšen je bil odnos med moškim in žensko in kar je najpomembnejše – vidimo lahko, kako so se trudile, da bi v svoj dom kljub vojni in izgubi vnesle lepoto, toplino in ljubezen, začutimo bolečino. S tem smo se podale pravzaprav na drugo polje – na vlogo ženske v vojni. A to je že druga zgodba.
Naj bo večer posvečen njim – moškim in ženskam in otrokom v tistem viharnem času – in nam, ki te ljudi še vedno nosimo v svojih srcih in v svojem spominu.
Dokler bo obstajal spomin nanje, bodo živi.”
mag. Magdalena Svetina Terčon
