Kljub okoliščinam, ki so mestne prebivalce bolj združevale kot razdvajale, se je ustvarjalnost na nacionalni osnovi prebudila. 1. aprila 1848 je celjski tiskar Janez Jeretin začel izdajati list
Cillier Wochenblatt (od 1. 7. 1848 Cillier Zeitung), 1. julija pa so ob uredništvu gimnazijskega profesorja Valentina Konška začele izhajati
Celjske slovenske novine. List, ki je zdržal do konca leta 1849, je propagiral sožitje med Slovenci in Nemci in z njim so sodelovali skoraj vsi pomembni Slovenci tistega časa.
Od januarja do konca marca 1850 je živela tudi Slovenska čbela, prvi leposlovno-poučni list v slovenskem jeziku, ki ga je urejal kaplan Josip Drobnič. Mestni zdravnik dr. Jožef Šubic je oživel Slomškovo idejo o oblikovanju slovenske matice, s katero bi tiskali cenejše knjige v slovenščini. Njen namen je bil, da bi »rokopise od pisateljev nakupovali, jih na svoje stroške natiskovali, ter za kar je mogoče nizko ceno prodajali«. Čeprav namen ni dosegel želenega cilja, je v tem sklopu leta 1854 izšla Celska kronika avtorja Ignaca Orožna.
Slovenska beseda si je v tem času utrla pot tudi na oder. Tiskar Jeretin, mestni odbornik in predsednik Društva za podpiranje ubožcev, je prišel na idejo, da bi priredil gledališko predstavo v slovenščini, dobiček pa namenil mestnemu ubožnemu skladu. Njegova želja se je uresničila 16. septembra 1849, ko je bila ob otvoritvi železniške proge Celje – Ljubljana v Celju velika slavnost in mu je uspelo v mestnem gledališču organizirati prvo slovensko gledališko predstavo – Linhartovo Županovo Micko. V naslednjih treh letih je Celje videlo šest slovenskih gledaliških predstav (vsaj dve so odigrali tudi dijaki Drobničeve dijaške dramatične šole), tako da je dr. Janez Bleiweis v Novicah decembra 1851 zapisal: »Slava in hvala verlim Celjanom, ki se tako pridno obnašate v gledišu domorodnem, memo Ljubljane, ki sedaj tako sladko spi.«