In tam je v železarni našega dedija spoznala
Moje prvo jutro na Koroškem. Sobota je. Ko na poti k družini Apšner na Čečovje zapeljem skozi krožišče, opazim velik napis SIJ in glavni vhod v tovarno. Zato odpeljem dodaten krog, da si ju bolje ogledam. Pa še enega, nato pa ustavim. Stopim ven in zaslišim mogočen zvok tovarne. Ni moteč in ne toliko močan, se ga pa začuti, tudi pod nogami. Pomislim, koliko let se že tukaj ni ustavila proizvodnja. Koliko ljudi, koliko generacij si je z delom v železarni ustvarilo dom, družino, pokojnino.
Vdihnem, izdihnem in sedem nazaj v avto. Nekaj minut stran sem že med bloki na Čečovju. Pozvonim ob napisu Ašpner. Nekaj nadstropij višje na vrhu stopnic ob odprtih vratih me pričaka 26-letni Boštjan. Prijazno me povabi, da stopim v stanovanje. Takoj ko prestopim prag, mi sežeta v roko še Boštjanova sestra Tanja in njun oče Franc. Všeč so mi sramežljivi ljudje, zato me njihova začetna sramežljivost razveseli. S tem nekako enačim skromnost in pristnost. Sedemo za mizo v kuhinji, kjer me že čakajo domači piškoti. Dobri so, zelo. Tanja: Jan, boš kavo? Bom, odvrnem. Tanja je danes prišla s svojim sinom. Sicer ni zaposlena v železarni, a se je z njo spogledovala med srednješolskimi počitnicami. Pot jo je kasneje odnesla v pedagoško smer. Iz omare vzame staro džezvo za kavo. Doda, da mi bo pripravila tisto »ta pravo«, dišečo in močno turško kavo. In ravno s kavo začnemo naš pogovor. Tanja: Ta zvok džezve … Ata je ob petih zjutraj vstal, da si je skuhal kavo. Spominjam se tega zvoka. ― Tudi sama sem v študentskem življenju potem imela takšno navado. — Ko si zaslišal džezvo, si vedel, ata je vstal za službo.
Da sem danes tukaj, da bodo z mano delili zgodbo Ašpnerjevih, se je odločil Boštjan. V SIJ-u dela sicer le dobro leto in pol. Vprašam ga, zakaj se je prijavil na projekt Iz roda v rod. Imel sem občutek, da imam kaj pokazati, povedati, da imamo dovolj pestro zgodovino. Pa to, da lahko raziskujemo po svojih koreninah – nas povezuje, nam ogromno pomeni. Nadaljuje. Na začetku nas je skrbelo, da ne bomo imeli dovolj fotografij, ampak sedaj ko smo vse pregledali in jih poiskali, smo pa ugotovili, da lahko naredimo iz njih en cel album. In se nasmejijo. Na mizo položijo številne slike, spominke, priznanja in stare zapiske, ki dokazujejo, koliko rodov je služilo svoj kruh v železarni. Boštjan je vidno navdušen in ponosen nad vsem zbranim. Entuziastično nadaljuje. Še prejšnji večer smo bili prepričani, da sem jaz tretja generacija, ki dela v železarni. A ko smo včeraj začeli odpirati škatle, smo našli ta mesečnik iz leta 1975. Jan, poglej, kaj piše. In začnem brati označen del besedila.
ZLATI JUBILANTI DELA.
Franc Apšner. Stari fužinarski družini se je rodil leta 1915 na Prevaljah. Njegov oče je 42 let delal v ravenski železarni, materin oče pa je delal še v slavnih prevaljskih fužinah … Tanja zmoti moje branje: Ta zapis je dokaz, da je mogoče še več generacij, kot smo mislili, bilo zaposlenih v železarni. Tudi oče mame mojega dedka, torej moj prapradedek, je bil zaposlen v železarni. Zagotovo so bile štiri, ampak velika verjetnost je, da je Boštjan že peta generacija. Sicer nimamo zagotovila, ampak iz teh zapisov sklepamo, da obstaja možnost.
Navdušen sem nad tem, kako veliko jim to pomeni, kako spoštujejo svoje korenine in kako ponosni so, kdo so.
Po nekaj trenutkih, ko še listam po mesečniku, Boštjan in Tanja nadaljujeta: Imamo pa še eno zgodbo, na katero smo res zelo ponosni. Gre za najino babico. Boštjan nadaljuje: Najina babica Rozalija je bila v drugi svetovni vojni deportirana iz Rusije. Franc: Moja mama je bila ujetnica. Takrat je bilo v železarni tudi delovno taborišče. Tanja: In tam je v železarni našega dedija spoznala. Boštjan: Ampak potem so jo nazaj proti Beogradu peljali, ker ni imela državljanstva, ni več mogla po vojni ostati tukaj, vendar je ljubezen premagala vse ovire. Dedek jo je šel iskat in je rekla DA. In sta se poročila. Tanja: In potem je prišel mali Franc, najin oče. In se vsi prijetno nasmejijo. Boštjan še doda: Če ne bi bilo železarne, ne bi bila prišla babica sem, in ne bi bilo nas. Meni veliko pomeni vse to, ker vsak dan hodim po isti hali, kot so moji predniki. Zaposlil sem se v isti hali, v istem obratu, kot se je moja babica.
Sedim in jih popolnoma le nemo poslušam in občudujem. Takih zgodb nisem navajen. Kot bi bral najboljši filmski scenarij. Vesel sem, da sem lahko del te zgodbe. Resnično močno jih začutim, kako občutijo pripadnost in povezanost. Tanja takrat umirjeno zaključi: Mati fabrika nam je dala kruh, iz roda v rod. Pa čeprav Tanja ni bila nikoli zaposlena v železarni, jo čuti, kot bi bila del nje. Oče Franc večino časa sedi vzravnano naslonjen in ju pozorno posluša. Dobim občutek, kot da mu v glavi odzvanja misel: To je to, jaz sem svoje opravil. Njuni otroci bodo tako pripovedovali o meni. Zato ga vprašam: Kaj je vam dala železarna? Odgovori: Preživetje. Ko si enkrat dobil službo, si vedel, da boš do »penzije« tam. Če si se izšolal za delo, ki si ga imel rad, ni bil problem iti v službo. Veliko nam je dala. Tanja skromno vpade v besedo in zaključi: Ata nam ni dajal le kruha, meni je omogočal tudi študij, s pokojno mami Štefko sta nam dala tudi dom. Živeli smo skromno, ampak nam ni nič manjkalo. Če ne bi imel službe v železarni, ne bi bilo nič. Vsako naduro, ki jo je naredil, je naredil za nas.
Sežem jim v roke. Močno si jih stisnemo. Jih pozdravim in odidem. Odhajam drugačen, kot sem prišel. Še jih bom obiskal.
