15. maja 1991 se je pričelo usposabljanje slovenskih nabornikov v Sloveniji v slovenskem jeziku. V ta namen sta bila ustanovljena dva učna centra slovenske teritorialne obrambe, 710. učni center v Pekrah in 510. učni center na Igu. 17. maja 1991 je komandant 5. vojaškega območja JLA generalpolkovnik Konrad Kolšek od slovenskih oblasti zahteval, da se oba centra nemudoma ukineta, načelnik generalštaba JLA Blagoje Adžić pa je poveljnikoma korpusov v Mariboru in Ljubljani izdal navodila, po katerih bi z vojaško akcijo Slovenijo prisilili, da bi se centra zaprla. JLA je namreč menila, da bo na takšen način ustrahovala slovensko vodstvo in hitreje uresničila svoje cilje, zato so se odločili, da obkolijo enega od učnih centrov. Primernejši za vojaški poseg se jim je zdel 710. učni center v Pekrah. 23. maja 1991 v jutranjih urah se je v Pekrah zgodil vojaški incident, ki je pomenil uvod v nadaljnje vojaško dogajanje na slovenskem ozemlju.
Marca 1990 so bile v izjavi Demosa (Demokratične opozicije Slovenije) v grobem začrtane smernice oblikovanja slovenske vojske: vzdrževanje redne obvezniške mirnodobne vojske (kopenska vojska, mornarica, letalstvo), usposabljanje zadostnega števila pripadnikov rezervnega sestava, izoblikovanje slovenskega vojaškega šolstva in zagotovitev vojaške industrije, ki bi izdelovala različne vrste oborožitve. Maja 1990 je JLA začela izpolnjevati ukaz o razorožitvi teritorialne obrambe. Spontani odpor proti nezakonitemu pobiranju orožja iz štabov TO je vodil do oblikovanja Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ), ki je dobila zakonsko podlago za svoje delovanje znotraj sekretariata za notranje zadeve v Zakonu o obrambi in zaščiti. Sprejetje deklaracije o suverenosti septembra 1990, ustavnih amandmajev in ustavnega zakona o obrambi in zaščiti je pristojnost nad slovensko TO podelilo predsedstvu Slovenije, Republiškemu sekretariatu za ljudsko obrambo (RSLO) in Republiškemu štabu Teritorialne obrambe (RŠTO).
Oktobra 1990 je RSLO dobil nalogo, naj izdela projekt usposabljanja vojaških obveznikov v Sloveniji. Tako so se pričeli graditi temelji za novo vojsko Republike Slovenije, rušiti pa obstoječi naborniški eksteritorialni sistem, ki je veljal v JLA. Odločili so se za klasični, vojašnični način usposabljanja vojaških obveznikov, ki bi trajalo največ šest mesecev. V ta namen sta začela delovati dva učna centra, in sicer 510. učni center na Igu pri Ljubljani ter 710. učni center v Pekrah pri Mariboru. 15. aprila 1991 so se v Izobraževalnem centru v Poljčah začeli usposabljati inštruktorji in poveljniki obeh učnih centrov, ki so bili seznanjeni, da ves projekt poteka pod stopnjo največje tajnosti, saj še niso bili sprejeti vsi zakonski akti, zaradi katerih bi bilo usposabljanje nabornikov brez tveganja.
6. maja 1991 je delo v učnem centru v Pekrah začelo 24 častnikov in podčastnikov ter nekaj uslužbencev, ki se niso usposabljali v Poljčah. Poveljstvo učnega centra so sestavljali vodja učnega centra Andrej Kocbek, pomočnik za učne zadeve Jože Murko, pomočnik za domovinsko vzgojo Dušan Krošl, pomočnik za logistiko Trajko Barbutovski, psiholog Zdravko Strniša, referent za varnostne zadeve Franc Pulko in dve vodji organizacijskih enot, Dušan Lazar ter Vili Šeruga. Prva generacija slovenskih nabornikov, ki jo je sestavljalo 120 vojaških obveznikov v Pekrah ter 180 na Igu, je pričela s služenjem vojaškega roka 15. maja 1991.
JLA je vse od začetka delovanja 710. učnega centra v Pekrah načrtovala, kako ga zavzeti ali uničiti. Delavca Sektorja 9 na RSLO (predhodnik Varnostnega organa Ministrstva za obrambo – VOMO), Ivan Borštner in Franc Pulko, sta na tajnem sestanku v Lovrencu na Pohorju, 22. maja 1991, od kapetana 1. stopnje Bojana Poroka, zaposlenega v operativnem centru 31. korpusa JLA v Mariboru, dobila informacijo, da nameravajo pripadniki JLA z izvidniki spremljati delovanje centra v Pekrah ter v najprimernejšem trenutku izzvati incident, ki bi dovoljeval tudi uporabo strelnega orožja. Zagotovljeno je bilo, da bodo v okolico učnega centra razporejeni pripadniki gibanja SAMO (gibanje za samostojno Slovenijo) v civilnih oblekah, ki bodo nadzorovali aktivnosti izvidnikov JLA ter jih skušali pregnati.
23. maja v jutranjih urah sta pripadnika gibanja SAMO v civilu stražarja pekrskega učnega centra obvestila o dogajanju v gozdu. Kmalu zatem je na ukaz koordinatorja obrambe učnega centra stotnika Stojana Ledineka v gozd vstopila skupina iz 3. voda pripadnikov čete za protidiverzantsko delovanje TO (PDD), ki je v učnem centru že nekaj dni opravljal naloge intervencijske enote, in tam zajela vojaka ter podporočnika JLA, ki sta pripadala izvidniški enoti Vojašnice Slave Klavore v Mariboru.
Zgodovina formiranja čete PDD sega v leto 1972, ko je pri Dravogradu na ozemlje takratne Jugoslavije vpadla oborožena skupina ekstremnih političnih emigrantov z namenom, da bi zrušila tedanji sistem. Od novembra 1990 do junija 1991 je bila četa trikrat pozvana pod orožje in je bila prva interventna enota v Vzhodnoštajerski pokrajini, ki je sodelovala pri obrambi učnega centra v Pekrah ter kasneje tudi mejnega prehoda Šentilj. Poveljnik enote je bil v letih 1983-1991 major Goran Vidrih. Usposabljanja, ki so potekala predvsem po načelih in ob uporabi policijske taktike, je izvajala vsako leto, pri čemer sta ji bila v pomoč dva takrat najbolj izkušena inšpektorja milice Bojan Lunežnik, ki je vodil posebno enoto milice (PEM), in njegov namestnik Marjan Ferk.
Po razgovoru je bila zajetima pripadnikoma JLA vrnjena vsa zasežena oprema in sta lahko zapustila 710. učni center. Okrog poldneva se je učnemu centru začelo približevati šest oklepnih vozil JLA, ki jim je sledilo nekaj manjših tovornjakov. Obkolili so ga pripadniki bataljona vojaške policije iz 31. korpusa JLA iz Maribora, ki so mu bile dodane skupine profesionalnih vojakov diverzantske brigade iz Niša. Ožja obramba učnega centra, ki jo je vodil stotnik Dušan Harl, je bila sestavljena iz častnikov 710. učnega centra, intervencijskega voda iz čete PDD, voda pripadnikov rezervne sestave TO in baterije pripadnikov enote protizračne obrambe (PZO). Ob zapornici pri glavnem vhodu v učni center so se začela pogajanja med vodjem učnega centra majorjem Andrejem Kocbekom ter podpolkovnikom JLA Milanom Stevilovićem, ki se mu je nekoliko kasneje pridružil še načelnik protiobveščevalne službe (KOS) v 31. korpusu JLA podpolkovnik Ratko Katalina. JLA je zahtevala, da se izpusti zjutraj zajeta vojaka JLA, da se JLA izroči skupina teritorialcev, ki je zjutraj aretirala pripadnika JLA, da se predajo dokumentacija nabornikov ter naborniki v učnem centru in da se izroči stotnik Franc Pulko, ki je predtem nekaj časa delal v protiobveščevalni službi JLA. Vse zahteve razen prve, saj sta bila zajeta vojaka zjutraj že izpuščena, so bile zavrnjene. Grožnje JLA po uporabi strelnega orožja so se nato stopnjevale. Pri zapornici so se nadaljevala pogajanja med vodstvom učnega centra in JLA, ki so se jima pridružili politični predstavniki oziroma občinski funkcionarji, med katerimi je bila tudi predsednica Skupščine občine Maribor Magdalena Tovornik. O dogodkih v Pekrah so ves čas dogajanja poročali novinarji, ki so na ta način vzpodbudili okoliške prebivalce k mirnim demonstracijam. Ljudje so z živo blokado preprečevali dostop novih sil JLA k učnemu centru.
V zgodnjih jutranjih urah, ob 1.15, 24. maja 1991 so se pogajanja med delegacijo JLA, ki so jo med drugimi sestavljali komandant 31. korpusa JLA generalmajor Mićo Delić, polkovnika Alojz Lipnik in Stojan Filipović ter podpolkovnik Ratko Katalina, in slovenskimi predstavniki, med katerimi so bili namestnik ministra za obrambo Miran Bogataj, Magdalena Tovornik, major Andrej Kocbek, poveljnik štaba TO Vzhodnoštajerske pokrajine podpolkovnik Vladimir Miloševič, predstavnik Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo Marjan Fekonja, podpredsednika Skupščine občine Maribor Boris Sovič in Janez Gajšek, predsednik mariborskega izvršnega sveta Anton Rous ter član mariborskega izvršnega sveta novinar Smiljan Pušenjak, nadaljevala v stavbi Skupščine občine Maribor. Potem ko je generalmajor Delić zaprosil za kozarec vode, so v sejno sobo vdrli specialci JLA, ki so vklenili podpolkovnika Miloševiča in skupaj z njim iz občinske zgradbe v Vojašnico vojvode Mišića, v kateri je bil sedež poveljstva 31. korpusa, odpeljali še stotnika Milka Ozmeca ter dva miličnika iz posebne enote milice, ki je skrbela za varnost slovenske delegacije. Slovenske oblasti so na dejanje JLA reagirale z odklopom električnega toka in telefonskih povezav vojašnicam JLA na območju Slovenije. Pred Vojašnico vojvode Mišića so se začeli zbirati ogorčeni prebivalci, vhode v vojašnico pa so blokirala vozila lokalnih transportnih podjetij. Popoldan sta bila podpolkovnik Milošević in stotnik Ozmec izpuščena. Istega dne okrog 19. ure je pred Vojašnico vojvode Mišića oklepnik JLA do smrti povozil civilista Josefa Šimčika iz Miklavža na Dravskem polju, ki je v skupini ljudi protestiral nad nasiljem JLA.
Pekrski dogodki in smrt Josefa Šimčika so vodili do peticije, ki jo je pripravilo občinsko vodstvo in ki jo je v prvih dveh dneh podpisalo okrog 4.000 ljudi. 25. maja 1991 je mestno občino obiskal obrambni minister Janez Janša, ki se je istega dne prav tako udeležil žalne seje za Josefom Šimčikom v kulturnem domu v Miklavžu. 26. maja je na Rotovškem trgu v Mariboru potekal mirovni shod, ki se je zaključil pred stolnico na Slomškovem trgu, kjer je imel škof Franc Kramberger mašo za mir in domovino, naslednji dan, 27. maj, pa je mariborska občina razglasila za dan žalovanja. 30. maja je Maribor obiskal predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan, ki se je na obrtni zbornici srečal z obrtniki in direktorji mariborskih podjetij. V zadnjih dnevih maja se je incident zgodil tudi v tovarni TAM, ki je imela z JLA sklenjeno pogodbo o izdelavi vojaških oklepnikov. Delavci TAM-a so blokirali vhod v tovarno in zavrnili zahtevo JLA, da jim tovarna izroči štiri izdelane oklepnike.
2. junija 1991 ob 13. uri je v 710. učnem centru v Pekrah slavnostno priseglo 120 vojakov Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Postali so prvi vojaški obvezniki, ki so se v svojem maternem jeziku usposabljali na ozemlju Republike Slovenije.
25. junija 1991 je bila tudi v Mariboru slovesnost ob razglasitvi samostojne Slovenije. Pričela se je ob 20.30 na Trgu svobode in se vmes neposredno vključila v radijski prenos, ko je predsednik slovenske skupščine dr. France Bučar uradno razglasil samostojnost Republike Slovenije.
