Pred ustanovitvijo opekarne so se v Ribniški dolini z opekarstvom poleg Andreja Peterlina ukvarjali še Peter Palome, Jožef Rudež in Simon Pakiž. Delovalo je več poljskih peči, ena od teh je skoraj zagotovo stala na Mlaki, vendar imamo o njej le malo podatkov. Njen lastnik je bil Andrej Peterlin, delovodja pa Italijan Scafidi. Delavci pri poljski peči so bili Italijani iz Furlanske nižine. Preproste kolibe za spanje so bile v neposredni bližini peči. Opeko (polne zidake in bobrovce) so izdelovali ročno, strojev niso imeli. Do prve svetovne vojne si je Opekarna ustvarila monopol nad izdelovanjem opeke, manjše poljske peči so postopoma propadle.
Točna letnica ustanovitve Opekarne ni znana. Gregor Kranjec jo v svojem diplomskem delu postavlja v leto 1899, listina z glavo iz 30. let pa v leto 1900. Leta 1901 so Opekarno uradno registrirali in zgradili novo krožno peč s 40 metrov visokim dimnikom. Parno žago, ki je tudi delovala v sklopu Opekarne, so registrirali šele leta 1903. Leta 1906 so po načrtih z Dunaja zgradili še novo stavbo Opekarne.
Opekarna je bila prvi pravi industrijski obrat v Ribniški dolini, poganjal jo je eden od dveh parnih strojev, ki jih okrog leta 1900 srečamo na tem področju. Na začetku je z opeko oskrbovala le okoliške kraje.
Pred prvo svetovno vojno je Opekarna izdelala 2 milijona kosov opeke na leto, med vojno tri leta ni obratovala, že leta 1918 pa so spet zagnali obrat in italijanski ujetniki so v tem letu izdelali 250.000 kosov opeke. Prodajali so jo predvsem po Kranjskem in Hrvaškem.
Leta 1919 se je na Opekarni zgodil prvi »štrajk« v Ribniški dolini. Delovodja Scafidi je namreč lažja in bolje plačana delovna mesta dajal Italijanom, Slovenci pa so morali za majhno plačo opravljati najbolj umazana dela. Delavci so se zato združili, ustanovili nekakšen sindikat in začeli stavkati. Stavka je bila uspešna in vsi delavci so začeli prejemati poštene plače.
Proizvodnja se je zaradi parnega stroja, notranjih sušilnic in samokolnic z gumijastimi kolesi razcvetela po letu 1922. Imeli so tudi dve krožni peči, ena je delovala samo po potrebi. V večji meri so začeli zaposlovati domačine.
Poleti 1927 je Filip Peterlin svoj delež lastništva opekarne prodal Ivanu Klunu, ki je tako postal večinski delničar, ime podjetja pa je spremenil v Ivan Klun in tovariša.
Na parni žagi so les obdelovali po naročilu, za potrebe opekarne pa so izdelovali tudi lesene »remelčke« za sušenje opeke. Obratovala je pozimi in poleti, premogla je tri žage venecijanke.
Nekaj časa je v okviru opekarne delovala tudi elektrarna. Točnega časovnega okvira nimamo, zagotovo pa je delovala v 20. letih. Pred 2. svetovno vojno so elektriko proizvajali le zase, kasneje pa tudi za potrebe trga. Načeloma so električno energijo dobili le izbrani tržani in cerkev. Svetloba je bila slaba in prav nič podobna današnji.
Leta 1935 se je vrhunec gospodarske krize pokazal tudi na opekarni, ko je bilo tam zaposlenih le 65 oseb. Razmere so se leta 1936 začele počasi izboljševati in dvignile so se mezde. V teh letih je še vedno delovala tudi parna žaga.