Mogočna stela je sestavljena iz štirih delov. Na sprednji strani si od spodaj navzgor sledijo: prizor Orfeja v podzemlju, napisno polje z epitafom, prizor z Orfejem med živalmi ter timpanon s Seleno in Endimionom. Na vrhu nagrobnika sta leva, med njima je glava egipčanskega boga Serapisa. Na obeh ožjih stranicah so upodobljene figure iz Bakhovega sveta. Zadnja stran spomenika je neobdelana. Upodobitve na Orfejevem spomeniku so sprožale različne razlage, skupno pa jim je bilo verovaje v posmrtno življenje.
Na bazi je skoraj povsem uničen in zelo slabo viden prizor Orfeja v podzemlju. Orfej stoji pred Hadom in Perzefono, vladarskim parom podzemlja, da bi od njega izprosil vrnitev umrle žene Evridike v zemeljski svet. Za Orfejem sta še dve postavi: prva najverjetneje predstavljata Evridiko, druga pa Herakla (Abramič, 1925: 137), ki se je tako kot Orfej za časa življenja odpravil v podzemlje in se iz njega vrnil živ. Za Hadom in Perzefono stoji Hermes Psihopomp, ki vodi duše v podzemlje. Orfej je z milim igranjem na strune omehčal vladarja podzemlja, da mu je vrnil Evridiko, a s pogojem, da se na poti iz podzemlja ne bo niti enkrat ozrl za njo. Tik preden sta Orfej in Evridika ugledala sončno svetlobo, je Orfeja zagrabil dvom. Ozrl se je za svojo ženo in jo tako za vedno izgubil.
Nad prizorom Orfeja v podzemlju je polje z epitafom. Napis, ki je nekoč imel 9 ali 10 vrst (Abramič, 1925: 136), je bil dolgo časa nerazložen, saj so črke na napisnem polju komaj še vidne. Načel jih je zob časa, površina napisnega polja pa je uničena tudi zaradi lukenj, ki so jih v ta del navrtali v srednjem veku, ko je spomenik služil kot pranger – vanje so nabili železne obroče za vklepanje kaznjencev. Iz redkih še vidnih okrajšav na napisnem polju so raziskovalci razbrali, da je bila stela postavljena za petovionskega dekuriona in duumvira – člana mestnega sveta in župana s sodno pravico. Ključne podatke o napisu je v drugi polovici šestdesetih let 20. stoletja prispeval madžarski arheolog Géza Alfödy (1935‒2011), ki je na napisnem polju razbral še rodovno ime Valerio. Presodil je, da je bila stela postavljena za Marka Valerija Vera, pripadnika družine Valerijev, ene najbogatejših petovionskih aristokratskih družin, ki naj bi mestu načeloval v Trajanovi dobi (98‒117). Alfödyjeva povezava stele z Markom Valerijem Verom in njena datacija v začetek 2. stoletja se je kljub zadržanosti nekaterih raziskovalcev v znanstveni literaturi dodobra usidrala. Novejše podrobne analize, zlasti likovnih upodobitev na steli, so datacijo spomenika postavile v kasnejši čas. Verjetneje se zdi, da je bil postavljen za nekega drugega oblastnika, ki je Petovioni načeloval v začetku 3. stoletja. Možnosti, da je pokojnik pripadal družini Valerijev pa vendarle ne gre izključiti, saj je rodbina v Petovioni epigrafsko izpričana vse od 1. do 3. stoletja (Šmid, 2019: 17‒19).
Na osrednjem likovnem polju stele je prizor Orfeja med živalmi. Prikazuje mitološkega pevca, ki pod drevesnimi krošnjami igra na liro oz. kitharo. Z obeh strani je obdan z živalmi različnih vrst, ki sedijo ena ob drugi in zavzeto poslušajo glasbo (mačka, slon, lev, gazela, lisica, bik, merjasec, ovca, kamela, pes ali volk, na vejah so kača in ptice). Mnogi antični avtorji so v podobi Orfeja, ki je s svojo glasbo pomiril divja bitja, da so pozabila na svoje osnovne nagone (plenilci in plen), videli prispodobo idiličnega sveta, v katerem vladata mir in medsebojno sožitje. V rimski dobi je bil prizor Orfeja z živalmi najpogostejši na mozaikih, ki so nastali od sredine 2. do 4. stoletja, največ po letu 200, v nagrobnem kontekstu pa sicer ni bil preveč priljubljen. Največ nagrobnih spomenikov s tem motivom je zaslediti v Panoniji in sosednjem Noriku. Pri nas sta s tem motivom znani le stela s Ptuja in preprosteje zasnovana stela vzidana v zunanjo steno župnijske cerkve sv. Martina v Šmartnem na Pohorju. Na obeh je pevec enako oblečen, enake vrste so tudi živali, le da jih je na pohorski manj (Šmid, 2022: 14‒15).
Nad osrednjim prizorom, v zatrepu spomenika, sta upodobljena Endimion in Selena, v kotih sta genija z baklo v roki (v rimski mitologiji bitje, ki spremlja in varuje človeka od rojstva do smrti). Endimion, sin Zeusa in nimfe Kalike, je bil lep mladenič, ki so ga bogovi uspavali v večni sen, da bi za vekomaj obdržal mladost in nenadkriljivo lepoto. Vanj se je zaljubila boginja Selena (Luna) in ga sleherno noč obiskala, da bi ga poljubila. Na ptujski uprizoritvi spi goli Endimion z levo roko nad glavo. Nadenj se sklanja Selena z razgaljenim hrbtom. Na tak način upodobljeni par je značilen izključno za panonski prostor – v vseh primerih se pojavlja v zatrepu nagrobnih stel (časovno segajo v čas od prve polovice 2. do srede 3. stoletja). V antiki je bil spanec pogosto razumljen kot prispodoba za smrt (Šmid, 2019: 43‒44).
Na vrhu nagrobnika sta leva z ovnovo glavo pod šapami. Med njima je glava egipčanskega božanstva Serapisa, boga rodovitnosti in vladarja podzemlja. Čaščenje Serapisa se je v Panoniji razmaknilo v 3. stoletju. Ena od središč vzhodnjaških kultov je bila tudi Petoviona, o čemer pričajo ohranjeni mitreji, svetišča posvečena perzijskemu bogu Mitri (Šmid, 2019: 45).
Ožji stranici stele sta okrašeni z majhnimi, druga nad drugo stoječimi figurami iz Bakhovega sveta (Bakh, tudi Dioniz, je grško-rimski bog vina, trgatve, rodovitnosti, deloma tudi bog, ki je povezan s podzemljem):
– menadami (Bakhove spremljevalke – hranijo mrtve s krvnimi daritvami in delujejo kot božanski občevalec med živimi in mrtvimi),
– satiri (spremljevalci boga Dioniza oz. Bakha – demoni plodnosti)
– in težko določljivimi štirinožnimi živalmi (oven, konj?).
Po mnenju poznavalcev temeljijo te figure na likih, ki so jih v rimskih delavnicah ali atiških delavnicah sarkofagov začeli klesati konec 2. oz. 3. stoletja (Šmid, 2019: 49).
