Zaradi visoke starosti, zlasti pa slabega zdravja, je Francesco Grisoni že ob koncu septembra 1841 koprskemu advokatu in sodniku Pietru de Faventu zaupal sestavo oporoke, s katero je želel med svoje najožje družinske člane, bližnje sorodnike in služinčad ter nekatere verske ustanove, razdeliti svoje veliko premoženje.
Svoje obsežne posesti v Dajli in sv. Onofriju nad Sečovljami in polovico solnih fondov na območju piranskih solin, je prepustil benediktinskemu samostanu v Pragli pod pogojem, da v Dajli zgradijo hospic za pet redovnih bratov in določeno število laikov, ki bi morali prevzeti skrb nad versko in kulturno vzgojo tamkajšnjih podložnikov ter njihovo zdravstveno oskrbo.
V oporoki je bilo ravno tako predvideno, da se v samem Kopru palača Sabini-Grisoni, kjer sta bivala z ženo Marianno, nameni za vzgojo in šolanje določenega števila sirot oziroma siromašnih otrok iz Pirana, Novigrada, zlasti pa Kopra, ki so stari od šest do deset let. V Ubožnem zavodu (kasneje imenovanem Pio Istituto Grisoni), bi jim morali zagotoviti bivanje in šolanje do dopolnjenega dvajsetega leta starosti ter jih izučiti za kakšen poklic, da bi se lahko potem, ko bi zavod zapustili, sami vzdrževali.
V oporoki omenja tudi svojo knjižnico, »ki naj bi z vsemi knjigami, knjižnimi policami in omarami takoj po njegovi smrti pripadala prečastitemu don Placidu Tagli, ravno tako pa mu prepušča tudi vse umetnine in grafike, vendar jih lahko le-ta prevzame šele po smrti njegove žene Marianne oziroma obeh sestra«.
