V 16. stoletju je bilo bivanje menihov v samostanu večkrat prekinjeno, saj je v Istri pustošila kuga. Čeprav je samostan nudil prostor meniškemu življenju, miru in samotarskemu bivanju, je bila »dolina preko« priljubljeno letovišče (sem so prihajale na oddih mnoge ugledne osebnosti). Menihi so zato samostan v 17. stoletju uporabljali bolj kot prostor za oddih (villeggiatura). V 18. stoletju benediktinci samostan dokončno zapustijo. Eden izmed možnih razlogov naj bi bil povezan z nesrečnim dogodkom, ko je nevihta zajela benediktince med plutjem iz Benetk v Valdoltro, pri čemer večina menihov ni preživela. Prebivalci in benediktinci so tragični dogodek razlagali kot božjo kazen, zaradi česar se niso želeli vrniti v »zlovešči kraj«. Bolj verjetno razlago pa lahko najdemo v poostrenem nadzoru in pritiskih Beneške republike nad beneškim samostanom na Lidu ter njegovim imetjem v Istri. Benediktinci so se umaknili iz Valdoltre leta 1770 in poleg samostanskega kompleksa zapustili tudi obsežna kmetijska zemljišca. Njihov odhod naj bi močno pretresel okoliške prebivalce, saj so jim menihi nudili pomoč, tolažbo in znanje v zdravilstvu.
Opustitev samostana
Fotogalerija
