27. junija 1991 okrog 8. ure zjutraj so iz mariborskih vojašnic krenile kolone pripadnikov JLA, ki so bile namenjene proti mejnim prehodom na Koroškem in mejnemu prehodu Šentilj. Na svoji poti so naletele na barikade tako v različnih predelih Maribora kot nato pri krajih Pekre, Limbuš, Ruše in Pesnica. Naslednji dan, 28. junija, je barikado pri Štrihovcu v bližini Šentilja bombardiralo vojno letalstvo JLA, v Limbušu se je po spopadu pripadnikom TO predala enota JLA, iz Kadetnice so s topovi obstreljevali Pohorje, prav tako je JLA v zgodnjih jutranjih urah streljala na policijsko patruljo v Mariboru. Spopadi so se nadaljevali tudi v naslednjih dneh, vmes so se prav tako oglasile sirene za nevarnost zračnega napada. 2. julija 1991 se je v Šentilju odvijal odločilni spopad med pripadniki JLA ter TO in milico. 4. julija 1991 so v Maribor prispeli srbski starši, ki so prišli po svoje sinove, tedaj vojake JLA, 18. julija pa je predsedstvo SFRJ objavilo sklep, da bo JLA zapustila ozemlje Republike Slovenije. Zadnji vojaki JLA so Slovenijo zapustili 26. oktobra 1991 na ladji, ki je izplula iz koprskega pristanišča.
Dan zatem, ko je bila razglašena slovenska samostojnost, se je jugoslovanska vojska v mariborskih vojašnicah začela intenzivno pripravljati na bojne izhode s težko tehniko, predvsem iz obmejnih stražnic, kamor so prihajale vojaške okrepitve iz Maribora, pa so se pripadniki JLA začeli premikati proti meji, pri čemer jim je bil glavni cilj mejni prehod Šentilj. 27. junija 1991 je vojska JLA iz mariborskih vojašnic krenila proti Dravogradu in Šentilju. Tankovsko četo, napoteno v Šentilj, je za 21 ur ustavila barikada na mostu čez reko Pesnico v Pesnici pri Mariboru. Druga skupina vojaških vozil, namenjena na Koroško, je naletela na blokado mostu čez reko Dravo v Rušah, ki ji jo je uspelo odstraniti in nadaljevati pot po Dravski dolini. Del posadke je obtičal na mostu, saj se je okvaril samohodni top, poleg njih je tam ostal še oddelek izvidnikov s terenskim vozilom. Dva tanka, ki sta iz Maribora krenila na pomoč v Ruše, je zaustavila barikada v Limbušu ter ju prisilila, da sta se vrnila. Na poti nazaj sta bila ustavljena pri Pekrah. Pripadniki JLA, ki so ostali v Rušah, so se naposled po pogajanjih predali.
28. junija je JLA, katere prodor proti mejnemu prehodu sta zaustavili TO in milica, bombardirala okolico Šentilja pri Štrihovcu, pri čemer je prišlo do smrtnih žrtev med tujimi vozniki tovornjakov, ki so ostali pri svojih vozilih v barikadi. Istega dne so se po spopadu v Limbušu Teritorialni obrambi predali posadki dveh tankov in oddelek vojaške policije, ki so bili poslani na pomoč samohodnemu topu v Rušah. V Mariboru so iz Kadetnice s topovi streljali na Pohorje, iz Vojašnice vojvode Mišića pa na vozila milice. Pri tem so ubili miličnika Roberta Hvalca, Zdenka Lileka pa huje ranili. Na Pobrežju je TO streljala na vojaško terensko vozilo JLA, ga onesposobila in zajela.
29. junija je TO za barikado v Štrihovcu obkolila enote JLA. Predala se je skupina tankov, iz katerih je TO nato formirala tankovsko četo.
30. junija so jugoslovanska vojaška letala vzletela s splitskega, z zagrebškega, zadrskega in bihaškega letališča, zaradi česar so se ob 9. uri zjutraj oglasile sirene, ki so napovedovale nevarnost letalskega napada. Posadki JLA iz stražnic Sladki Vrh in Ceršak sta zagrozili z napadom na tovarno lepenke, če bi jim slovenska stran skušala odklopiti elektriko. Med premeščanjem položajev sta bila po kratkem spopadu med TO in JLA blizu Šentilja ujeta pripadnika TO.
1. julija je na mejnem prehodu Šentilj, kjer je prišlo do kratkotrajnega obstreljevanja, vladala velika napetost. Tankovska četa TO je usposobila del tankov, ki jih je pri Šentilju zajela dva dni prej, ter na skrivaj zavzela bojne položaje pred hribom Bold.
2. julija so se ponovno oglasile sirene za nevarnost zračnega napada. Jugoslovanska letala so obstreljevala blokade in pripadnike TO, zlasti pa radijske in televizijske oddajnike, kot na primer na Boču. Po ukazu poveljnika 7. Pokrajinskega štaba TO, ki je bil zadolžen za Vzhodnoštajersko pokrajino, podpolkovnika Vladimirja Miloševiča so bile napadene in nato zavzete vse preostale obmejne stražnice v pokrajini. V Šentilju se je okrog 14. ure začel silovit spopad. Iz Kadetnice so ponovno obstreljevali Pohorje ter pri tem poškodovali nosilno vrv pohorske vzpenjače. Tega dne je bilo prav tako zavzeto skladišče JLA v Zgornji Ložnici, zaradi česar je bilo na voljo dovolj sredstev za protioklepni boj in protiletalsko obrambo ter streliva za težko oborožitev.
3. julija je bila trikrat razglašena nevarnost splošnega zračnega napada. TO je bila v pripravljenosti, da napade vojašnice. Popoldan se je proti domu z vlakom odpeljalo 61 vojaških ujetnikov iz Maribora, zvečer pa se je začel umik enot JLA v vojašnice.
4. julija so bili vsi mejni prehodi v Severovzhodni Sloveniji v rokah TO. Na mariborskem sejmišču je bil vzpostavljen Sprejemni informacijski center Maribor, ki je staršem vojakov iz vse Jugoslavije, ki so služili vojaški rok na našem območju, posredoval informacije in omogočal stike. Iz mariborskih vojašnic je zbežalo in se predalo veliko število vojakov JLA.
5. julija sta bili Vojašnici Franca Rozmana – Staneta in vojvode Mišića še vedno blokirani. Ker so bile barikade s cest in križišč že delno odstranjene, je promet lahko potekal manj ovirano. V Maribor se je zgodaj zjutraj vrnila vojaška kolona iz Dravograda in nadaljevala pot proti Varaždinu. Z JLA so potekala pogajanja o obojestranskem vračanju opreme in prostem gibanju armadnih enot. Slednje so znova dobile dovoljenje za nemoteno oskrbo svojih objektov.
6. julija je operativna podskupina Maribor na podlagi izjave generala Mića Delića, da enote 31. korpusa JLA do sklenitve formalnega premirja ne bodo izvajale vojaških aktivnosti, postavila pogoje za postopno normalizacijo pri oskrbovanju objektov JLA, ki jih je general Delić sprejel in potrdil. Prav tako se je začela postopna demobilizacija enot.
7. julija 1991 je bila na Brionih sprejeta skupna deklaracija o mirnem reševanju krize v Jugoslaviji, ki so jo sprejeli vsi jugoslovanski pogajalci ter zunanji ministri Nizozemske, Luksemburga in Portugalske.
10. julija je Skupščina Republike Slovenije sprejela Brionsko deklaracijo, čeprav je JLA dan pred tem kršila dogovorjeno premirje ter s helikopterji z oznako Rdečega križa iz vojašnic v Beogradu in Zagrebu prevažala nove vojaške okrepitve.
18. julija 1991 je bil na seji predsedstva SFRJ ob prisotnosti dr. Janeza Drnovška sprejet sklep, da bo JLA Slovenijo zapustila v treh mesecih. Zadnji vojaki JLA so Slovenijo zapustili jeseni na ladji, ki je izplula iz koprskega pristanišča 26. oktobra 1991.
Spopadi na območju Šentilja med osamosvojitveno vojno
Mednarodni mejni prehod Šentilj je v Jugoslaviji veljal za izjemno pomembnega, saj se je skozi njega stekal največji potniški ter blagovni promet, prav tako je predstavljal glavno cestno povezavo Balkana z zahodno Evropo. Zaradi tega je bilo zavzetje Šentilja za JLA ključno in razumljivo. Na širšem območju Pesnice in Šentilja se je v letu 1991 na obeh straneh spopadlo več kot 1.400 pripadnikov. Na slovenski strani so poleg enot Teritorialne obrambe sodelovale še enote milice, Lovski družini Sladki Vrh in Šentilj ter vod prostovoljcev SAMO. Tako jugoslovanska kot slovenska stran sta se pred neposredno agresijo JLA obsežno pripravljali. JLA je okrepila vse posadke stražnic Špičnik, Šentilj, Ceršak in Sladki Vrh, medtem ko je izvidniški oddelek 195. motorizirane brigade JLA v Mariboru najmanj dvakrat tedensko izvajal izvidniške aktivnosti na relaciji Maribor – Pesnica – Jarenina – Sveta Ana – Šentilj – Zgornja Kungota – Maribor. V stražnici Šentilj je bil že nekaj časa nameščen obveščevalni oficir kapetan Sead Aladin.
Znotraj TO so na območju takratne Občine Pesnica izvedli vpoklic vseh razpoložljivih enot občinskega štaba, 23. odred TO so namestili v Svečino, preostale enote pa na območje Pesnice. Poveljeval jim je stotnik Srečko Cehnar. Diverzantski vod je bil zadolžen za varovanje carinarnice v Mariboru, en oddelek pa za varovanje pesniške občinske zgradbe. Vpoklicali so tudi 711. odred TO, ki je bil sestavljen iz pripadnikov rezervne sestave JLA, in ga namestili na območje Jareninskega dvora. Poveljeval mu je stotnik Venčeslav Senekovič, v vlogi častnika za povezavo pa mu je pomagal stotnik Stojan Ledinek. Okrepile so se prav tako enote milice z rezervnimi in upokojenimi miličniki ter miličniki Posebne enote milice Uprave za notranje zadeve (UNZ) Maribor. Splošne policijske naloge je na tem območju opravljala Postaja milice (PM) Pesnica s komandirjem Milanom Vogrincem s sedežem v Šentilju ter oddelkoma v Zgornji Kungoti in na Zgornji Velki, poleg njih so delovali še Postaja mejne milice (PMM) Šentilj z Oddelkom mejne milice (OMM) Trate – komandir je bil Jože Grah – in Oddelek mejne milice Jurij, ki je spadal pod Postajo mejne milice Maribor.
26. junija 1991 je bila na mejnem prehodu Šentilj izobešena slovenska zastava in postavljena tabla z napisom Republika Slovenija. Obe dejanji sta potekali mirno in brez prisotnosti predstavnikov JLA. Odločilni dogodek za ubranitev mejnega prehoda Šentilj se je zgodil dan kasneje, 27. junija, ko je slovenska stran odločno zavrnila predajo mejnega prehoda, ki jo je od komandiraja Graha večkrat zahteval kapetan Aladin.
Izhod kolon oklepnih vozil iz mariborskih vojašnic 27. junija lahko štejemo za začetek vojaške agresije pripadnikov JLA v tem delu Slovenije. Tankovska četa JLA, sestavljena iz desetih tankov, poveljniškega oklepnega transporterja in tovornega vozila, je okrog 9. ure zjutraj krenila iz Vojašnice Franca Rozmana – Staneta. Po preboju barikad, na katere je naletela v mestu in na hitri cesti v Počehovi, je na prvo resno oviro, ki je prodor zaustavila za 21 ur, naletela na mostu čez reko Pesnico v Pesnici pri Mariboru, ki so jo organizirali miličniki v sodelovanju s TO. Kolono so nato blokirali tudi z zadnje strani. Med poskusi odstranjevanja barikade je med pripadniki JLA in TO prihajalo do občasnega obstreljevanja. Oviro na mostu, v katero so med drugim izstrelili tri granate, da je zagorela, so enote JLA uspele prebiti naslednje jutro, 28. junija, in nadaljevale pot proti mejnemu prehodu. Zaustavila jih je barikada v kraju Ranca na sečišču železniške proge in magistralne ceste, sestavljena iz desetih vagonov. Ker je bila prevelika, da bi jo prebili, so jo obšli in nadaljevali pot ob železniški progi do Kaniže, kjer je en tank zdrsnil proti potoku in obstal, drugi se je pokvaril, ostali pa so nadaljevali pot. Obe obstali tankovski posadki sta se nato predali.
Barikado v Štrihovcu je sestavljalo dvajset vagonov in številni tovornjaki. Varovali so jo pripadniki TO in posebne enote milice. V navzkrižnem ognju je bilo nekaj ranjenih, nekaj posadk tankov se je predalo, napad na barikado pa je izvedlo tudi jugoslovansko vojno letalstvo, pri čemer je nekaj tovornih vozil zagorelo. Ranjeni so bili trije pripadniki TO in nekaj voznikov ter ubiti trije tuji vozniki tovornjakov in desetletni deček, sin enega od voznikov. Zaradi obstreljevanja s tankovskimi granatami in letalskega obstreljevanja so bile poškodovane nekatere okoliške stanovanjske stavbe. Šestim tankom in oklepnemu transporterju se je na koncu uspelo prebiti čez barikado. Teritorialci so nanjo izstrelili dve raketi, zaradi česar se je četa ustavila in naposled zaradi različnih razlogov, od prekinitve zveze z nadrejenim in pobega dela moštva do izčrpanosti in negotovosti, obstala tristo metrov za barikado v Štrihovcu. Od začetnih 47 članov posadk vseh bojnih vozil jih je ostalo le 19, ki so se po dolgotrajnih pogajanjih predali. Po ukazu poveljnika 7. pokrajinskega štaba TO je bila 30. junija na podlagi zasedenih tankov JLA formirana tankovska četa TO. Njen poveljnik je postal stotnik Boris Pavalec. Začelo se je usposabljanje tankistov, preverjanje delovanja tankov in izvajanje nujnih popravil.
Predstavniki milice so se v dnevih od 29. junija do 2. julija s kapetanom Aladinom večkrat skušali dogovoriti o umiku čete JLA, ki je bila situirana na hribu Bold, ter pripadnikov Zveznega sekretariata za notranje zadeve v stražnici Ceršak. Kapetan Aladin je pogajanja zavračal, kar nekaj vojakov iz enote na Boldu pa je nato prebegnilo. TO je začela z blokado čete JLA na hribu Bold ter stražnice Šentilj, pri čemer je prišlo do prvega večjega spopada. Dva pripadnika TO sta bila ujeta.
Odločilni spopad za Šentilj se je odvil 2. julija. JLA je poleg stražnic obvladovala hrib Bold vzhodno od mejnega prehoda. Enote TO so obkolile položaje JLA in jih skušale prisiliti v predajo. Mejni prehod so poleg miličnikov PMM Šentilj in oddelka posebne enote milice branili četa iz 711. odreda, dva samostojna voda in štab. Ob 13. uri je major Franc Rudolf, poveljnik 71. območnega štaba TO, izdal ukaz o napadu na enote JLA ob mejnem prehodu Šentilj. Poveljnik enot TO Srečko Cehnar se je odločil, da bo napad izvedel z uporabo tankov, saj bi s pehoto utrpel velike izgube. Pol ure kasneje je tankovsko obstreljevanje doseglo utrjene položaje čete JLA na hribu Bold, ki je odgovorila s protinapadom. Tankovski izstrelki so uničili armadni minomet in netrzajni top. Vojaki JLA, med katerimi sta bila dva težje in osem lažje ranjenih, so bili prisiljeni na umik globlje v gozd, nazadnje pa v stražnico Ceršak, ki se je pozno popoldne po pogajanjih s poveljnikom posebne enote milice Bojanom Lunežnikom predala z vso posadko in zveznimi miličniki. Osvobojena sta bila zajeta pripadnika TO Silvo Huttler in Marjan Potočnik.
Podobno je bilo s stražnico Šentilj. Po topovskem obstreljevanju so se vojaki JLA iz stražnice skozi gozd umaknili do osamljene kmetije Ribič, kjer so ostali do naslednjega dne, ko so se predali miličnikom, dva vojaka, ki sta ostala v zaklonilniku, pa sta se predala še istega dne. Spopad za Šentilj se je končal ob 19.45. Med pripadniki TO ni bilo ranjenih, prav tako ni bilo na nobeni strani smrtnih žrtev. Med spopadom je nastala velika gmotna škoda na objektih na mejnem prehodu, močno poškodovana je bila tudi stražnica Šentilj. Glede na dogodke v Šentilju sta se predali še posadki stražnic Sladki Vrh in Špičnik ter moštva ostalih stražnic na širšem območju.
Skupaj z vojaki so bili v prvih bojnih vrstah novinarji, snemalci in fotoreporterji, ki so brez prave zaščitne opreme ažurno obveščali in poročali o poteku vojnih dogodkov in bili velikokrat tudi prvi vir informacij za pripadnike TO. Ključno vlogo pri poročanju o vojnem dogajanju na območju Maribora in okoliških občin so tako odigrali zlasti Radio Maribor, TV Maribor in tiskani mediji kot časnik Večer in mariborsko dopisništvo časnika Delo.
